Preskoči na glavno vsebino

Lepa je moja dežela


Nehal sem gledati poročila, nisem mogel več, tudi novice, ne zato, ker so tam tudi stvari, s katerimi se ne in se ne morem strinjati, ne, temveč ker je vse, javnost, mediji, omrežja, kakor z virusom okuženo s sovraštvom in neizmernim gnevom. Toliko nemira, toliko bolečine je vame vneslo neprestano bojevanje levih in desnih, belih in črnih, križev in zvezd. In očitno ne samo vame, ne, kakor je pogosto pri bolečini, smo ljudje pograbili, kar je bilo pač pri roki in zdaj že nekaj časa drug drugega obmetavamo z najbolj smrdljivo gnilobo, kar je premoremo v sebi, vsa dolgo zatajevana mnenja o »tistih z nasprotnega brega« smo osvobodili in ta se kot horda podivjanih zveri vsak dan spuščajo po ozelenelih slovenskih grapah. 

Pavček, on pa ni nehal gledati poročil. Morda je po trudnem dnevu med trtami pod svobodnim soncem svoj pogled dvignil od novic, se počasi, zamišljeno sprehodil proti oknu, se naslonil nanj, da mu je skozenj nežen vetrič pobožal utrjeno čelo, tam nekje od globokih zelenin gozdov je prišel, z bistrimi potoki, ki so jih v doline med zlato žito poslali v meglice pokriti visoki mogočni vršaci, in potem ko mu je lipa na vrtu na večer zadehtela v nozdrvi, je pogledal na zahod, ki ga je zahajajoče sonce pordečilo, in po notah čričkov najbolj pisanih travnikov na svetu napisal: 

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. 
Sèm je stvarnik sejal nemir 
in lepoto, ki je skoraj popolna, 
in žalost, kot je ni na svetu nikjer. 

Pa je gledal natanko to, kar gledamo danes, take in onake ljudi, lepoto in žalost, in jo je imel rad. Kajti samo kdor ima res rad svojo deželo, lahko reče, ob vsem, kar vidi vsak dan, lepa je moja dežela, samo kdor jo pozna, do brezen in do Aljaževega stolpa, samo kdor je kdaj zaradi nje jokal, samo kdor je že hotel zaradi res tehtnih razlogov kdaj oditi in je potem, ne da bi vedel točno, zakaj, ostal. Kdor je kdaj otrebil zaraslo polje, kdor je zagrizel v klanec, pomolil ob globeli, za klavce in za žrtve, samo ta ima našo deželo rad, menda, ker je samo to ljubezen, poljubljati lepoto in žalost hkrati, temo in dan, ki sta večkrat različna obraza istega človeka. In razumeti, da je nekakšen čuden smisel v tem, da prebivata skupaj, v istem telesu, četudi ga ne razumem, tega ogabnega smisla, to pomeni imeti rad. Reči ob vsem, kar vidim in doživljam in čutim, ob vsem, kar občudujem in ob čemer neskončno trpim, lepa je moja dežela

Lepa je moja dežela. Lepa do muke. 
Samo tu gruli prsteno grlo rim. 
Samo tu so tudi groze manj hude. 
Samo tu lahko živim. 

Za ljubezen gre, točno, za nič drugega kot za ljubezen, samo ta ima oči za lepoto črnega in belega in še vsega vmes. Za ljubezen do muke, samo ta se more pretolči do tega, da razume, da je prav in dobro in normalno, da na istem polju rasteta pšenica in ljuljka, tudi zato, ker se ne ve povedati vedno, katera je katera. In da morata zato druga z drugo živeti. Ker lahko vsak od nas živi samo tu, nikjer drugje, samo v tem koščku raja, kamor nas je Gospod zasadil skupaj. Ker lahko obstajamo, pojemo, molimo in ljubimo samo kot Slovenci.

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, junij 2020)

Komentarji

  1. Lepo ste povedali, tudi jaz ne gledam televizije, raje grem na moje njive in z rokami občutim našo zemljo. Vse dobro.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j