Preskoči na glavno vsebino

Pomni, človek, da si prah ...

... in da se v prah povrneš ...

Eden meni najljubših stavkov, kar jih je. Razbije vse, kar smo si nagrmadili na svojo lastno podobo, na svojo lastno resnico. Prah, to je naša resnica. Nič več. Vse, kar se temu prida, vse, kar si mislimo, da smo, pa smo še daleč od tega, vse, kar si lažemo v obraz, odpade pred tem stavkom.

Res je že skrajni čas. Da si povem resnico, da si natančno očrtam to, kar vidim v ogledalu. S tem, ko si bom zadal bolečo resnico, bom očistil gnojno rano. Z bolečino si bom mnogo bolečin prihranil. Brez iluzij se je težje kazati, a je lažje hoditi.

Pravijo, da je treba za lepoto potrpeti. A prosim vas, ne v tem primeru. Potrpite raje za zdravje, potrpite raje s tistimi, ki bodo morali potrpeti z vami in vašo pravo podobo, potrpite za dolgo pot, ki jo je treba prehoditi k sebi, a ne trpite za reklamo. Se ne splača.

Tako, zrcalo je nastavljeno, zdaj moram samo odpreti oči. Počasi, počasi odpreti oči. Še prej vzravnati se in se pripraviti, da bom sprejel, kar bom videl.
Pejmo zdej. Pejmo vase. Se vidimo tam ... v resnici ... čez 40 dni ...
Oznake:

Komentarji

  1. Aljoša25. 2. 09, 22:06

    Jedrnato in jasno. Odlično!

    ... se vidimo!

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni25. 2. 09, 22:19

    Srečno pot!!!

    OdgovoriIzbriši
  3. Lojze Potočnik25. 2. 09, 23:18

    Prah smo mi sami. Vsi si ustvarjamo ta prah s katerim se posipavamo, vendar se mnogokrat izogibamo, da bi nas posul.
    Spomnim se prerekanja med gostilničarjem in pijančkom v eni od žirovskih gostiln, ki sem bil priča.
    "Pa kaj boš nesel na svoj grob, ko umreš! Celo gostilno in prihranke? Samo štiri dile in dva metra zemlje nad sabo,"reče pijanček.
    Takrat se neha hvaliti gostilničar in brž odslovi pijančka iz gostilne. Vidim pa na obrazu, da ga peče vest. Nekaj pa je le doseženo. Gostilničar se zaveda, da bo počasi minil njegov zagon, pohlep po denarju in politični slavi. Vsakemu pač bije urca.

    OdgovoriIzbriši
  4. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)26. 2. 09, 08:06

    Zmenjeno! Pazimo, da nas ne posesajo ;)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več