Kako daleč je nebo?

Kako daleč je nebo? - drugič

Realnost je del sveta, v katerem sem ... Primorske novice so jo tudi zame ubesedile ...

ZALOŠČE Bližnjica skozi predor usodna za 72-letnega domačina
Preveč tveganih 226 metrov
V enem od predorov na redko rabljeni progi po Vipavski dolini se je v sredo smrtno ponesrečil 72-letni Dornberžan. Peš jo je mahnil skozi železniški predor, morda po bližnjici, a prav v času, ko mimo pelje eden od dveh potniških vlakov na relaciji Nova Gorica- Ajdovščina.
“V sredo ob 15.50 uri se je na železniški progi Ajdovščina-Nova Gorica, v predoru pred naseljem Zalošče, zgodila železniška nesreča, v kateri je ena oseba izgubila življenje.” Tako se začenja policijsko poročilo o še eni smrtni nesreči na železniških progah po Sloveniji. Vendar je zadnja povsem drugačna kot tiste, ki so v minulih tednih dvignile veliko prahu.
Tokrat je umrl pešec, ki je hodil po progi. Okoli 16. ure so policisti, reševalci in gasilci prihiteli do 226 metrov dolgega ravnega železniškega predora Dornberk na robu Zalošč, skozi katerega se proga proti Ajdovščini “prebije” iz spodnje v zgornjo Vipavsko dolino. Vendar so reševalci lahko le še prekrili truplo 72-letnega Dornberžana, ki ga je malo prej v predoru zadel potniški vlak; eden redkih, ki pelje po tej progi.
Po njej peljeta le dva potniška vlaka na dan in še to le med tednom, saj sta prvenstveno namenjena prevozu ajdovskih dijakov, ki se šolajo v Novi Gorici. Tovorni vlaki so prav tako redki. Prav to pa je najbrž razlog, da naj predor pri Zaloščah posameznim domačinom kdaj že služil kot pešpot, seveda v nasprotju s predpisi. Tiskovni predstavnik Slovenskih železnic Marko Tancar namreč poudarja, da je hoja po progi zakonsko prepovedana in da se sme tire prečkati le na označenih prehodih.
Dornberžan naj bi se skozi predor vračal z gobarjenja - morda je ubral bližnjico. Obenem naj bi nedaleč stran imel nekaj zemljišča. Po podatkih policije je hodil med tračnicama, ko je bil deset, dvajset metrov stran od izhoda iz predora pa ... Za tvegano pot se je odločil prav v času, ko pod Zaloščami proti Novi Gorici pelje popoldanski potniški vlak. Strojevodja je po pojasnilih Tancarja in policije moškega opozarjal z zvočnimi signali, vendar se ni mogel ustaviti, preden bi dohitel pešca.
“Treba se je zavedati, da je zavorna pot vlaka neprimerno daljša kot pri avtomobilu. Dolga je lahko tudi kilometer,” pravi Tancar. Moški naj bi sicer reagiral, ko je za hrbtom slušal hrup in piske. Skočil naj bi stran, vendar ga je vlak kljub temu zadel. Udarec ob tone in tone težko vozilo v gibanju pa bi bil najbrž usoden za vsakogar. V Holdingu Slovenske železnice nimajo podatkov, da bi se v predoru Dornberk kdajkoli prej zgodila kakršnakoli nesreča. Tako kot pri vseh izrednih dogodkih, pa so že ustanovili interno komisijo za preiskavo. AS (http://www.primorske.si/pn/article_wide.aspx?pDesc=9832,1,42)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5) Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik