Paberkovanje


Človek se vrne nekam v svoj notranji svet ... vsake toliko. Posebno takrat, ko se mu zameri zunanji svet. Potem išče neke znake, ključavnice, ki bi ga popeljale tja - v lastno srce.

Kakršnokoli razglabljanje in tuhtanje v tem primeru odpade. Ne, te ključavnice ne moreš najti s umevanjem, zanjo se moreš preprosto podati na pot. Storiti korak. In glej, ključavnica pride sama ...

Imel sem srečo, da sem danes za dobro uro ostal sam med vinogradi. In vinogradi so ravno v najlepši podobi sedaj ... nekateri že obrani, drugi še ponosno nastavljajo soncu in vetru svoj sad ...

Veter ... spet je mršil lase, ta veter. Ravno dovolj, da se je v nosnicah kot vremenski možiček sprehajal vonj po marsičem, kar sem našel kot otrok. Vonj po stisnjenih tropinah ... nekaj čarobnega je v njem ... Nekaj, kar ti prinese spomine na prijetnost in grenkost minljivosti. Ja, prihaja tak čas ... čas novih začetkov in čas minljivosti ...

Pravzaprav vedno znova nekaj začenjamo. Začenjamo šolsko, pastoralno, veroučno leto ... potem začenjamo koledarsko leto. Začenjamo počitnice. Začenjamo s tem in onim in to začenjanje se vedno znova prepleta s končevanjem in minevanjem. Tudi to jesen: raste, poganja pomlad vedoželjnosti, usiha, zaključuje narava svojo pot. Lahko da komu to prinese neko čudno vznemirjenost ... jaz si je ne znam razložiti.

In potem v tej vznemirjenosti začenjanja in minevanja stopaš po praznih vinogradih in iščeš kakšne jagode, ki so se vendarle izognile času. In so tam! Morda slajše od vseh tistih, ki so že pospale v sodih. Gotovo! Gotovo so slajše od vseh tistih množic. Nekaj posebnega so. Človek začne verjeti, da so bile namenjene prav njemu in nikomur drugemu. Kdo ve ... Morda pa res.

To paberkovanje sem začel danes: začel v začetku minevanja in nove rasti. Pabrekovanje, na katerega, bi rad povabil tudi tebe. Saj nenazadnje skupaj stopava skozi ta vinograd. Daj, pokusi jagodo! To, kar se je izmaknilo času, s tem se bova sladkala.

Komentarji

  1. najmanjši9. 9. 07, 20:00

    Stopam na pot "paberkovanja".

    Porajajo se vprašanja...

    In pot začenjam z mislijo, z umevanjem, s poskusom raz-umevanja napisanih besed. Drugače ne znam in niti ne zmorem. Misel je začetek, ni pa nujno konec, ker lahko nas preseneti, ko sama sebe preseže in "misli nemisljivo". Je to mogoče? Prav gotovo je, ker drugače tam ne bi bilo jagod, ki bi ostajale in ne bi bilo sladkobe, ki jo prinašajo.

    Začetek in minevanje sta skrita v misli.

    OdgovoriIzbriši
  2. Augustinas10. 9. 07, 15:49

    ZACENAJEM Z MISSIJO.LITVA
    WWW.KGCEVENTS.COM e-busenns

    OdgovoriIzbriši
  3. Kaplan Marko12. 9. 07, 15:27

    Joj, da bi jst razumu, najmanjši ... Je pa res, da je v svetu vse polno takih jagod, ki smo jih pozabili okusiti po poti, ki smo jo opravili. Ob njih se minevanje nekako za hip ustavi in spočne lepoto, s katero se hranimo v hitenju.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več