Do dna in navzgor
Težka Jeruzalemska pot … Ne samo, da se spotikamo ob kamenje, tudi ob Jezusove besede se spotika moj razum. In nenazadnje me preseneti še odziv: ob vseh teh težkih besedah odhajamo t.i. »verniki« ali »pravični« in se mu približujejo cestninarji in grešniki.
… Se mu približujemo mi sami. Le da ne več kot »pravični«, ampak kot grešniki.
Kot grešniki … Da, šele kot grešniki lahko počasi začnemo obujati minule poti in dejanja … Jim prisluhniti, jih razumeti … vsaj nekoliko razumeti.
Dejanja in poti, ki so resda od osebe do osebe različne, pa nas vendarle družijo v eni stvari. Lahko da naša pot v grobem ni podobna poti izgubljenega sina. Nismo zapravili svojega premoženja za neumnosti, tudi nismo živeli razuzdano, niti nismo jedli slabše od svinj. Toda lahko se kdaj pa kdaj spoznamo kot starejši izgubljeni sin … ko si mislimo, da je naša pridnost zveličavna, medtem ko ostaja naše srce hladno za sočloveka. Mislimo, da smo dobri in si v mislih goreče ponavljamo: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza …« (Lk 15,29), pa pozabljamo, da pravzaprav prav s tem očitkom nismo visoko, ampak nekje v temi, kjer ne vidimo več človeka. Tam smo sami v svojem ponosu. In ta hrana je še slabša od svinjskih rožičev …
In to je tista skupna stvar. Da se vsak človek vsaj kdaj dotakne dna. Zakaj – to je vprašanje, o katerem se ne splača debatirati. Eno od odgovorov, ki bi se mu lahko približal, je dejstvo, da samo tam, na dnu, pravzaprav spoznamo kdo smo in čemu smo tukaj, na tej poti. Da spoznamo, da smo le ljudje in da smo zato tukaj, da to spoznamo.
In da se skupaj z mlajšim sinom zamislimo: »Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz (SIN) pa tukaj umiram od lakote« (Lk 15,17). In si priznati: »Tudi jaz sem 'ta tvoj sin', ki sem z vlačugami uničil tvoje premoženje«. In to je korak, ki je odločitev: »Vstal bom in šel k očetu« (Lk 15,18).
Bog ne želi, da trpimo. Toda kaj, ko je to edina pot do sebe.
In spoznamo poanto vseh teh zahtevnih Jezusovih besed: kdor ne spozna, da je majhen in brez moči, kdor ne spozna, da je grešnik, kdor se ne zaveda svojih šibkosti in ran, ta ne more hoditi za Jezusom, kajti »ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni« (Lk 5, 31).
V tistem trenutku, ko ravno začnemo hoditi, še daleč od doma in od poboljšanja, pa nas preseneti Božji objem in poljub. Bog priteče do nas. Ne samo, da pride, priteče! Z nečim lepim in dobrim nas preseneti. In ga najdemo tam, kjer ga ne bi nikar pričakovali. V svojih ranah, v svojih napakah … Ne da je od nekdaj tam, tja nas je prišel iskat.
Kajti treba je priti popolnoma do dna, da začnemo spet znova, po novi, boljši poti. Povsem drugačni, kot smo jo hodili do sedaj.
Le tako lahko razumemo neuspehe, tesnobo, bolezen, starost, šibkost, propad, brezposelnost, družbeni polom, vojno, ogroženost, zapuščenost in osamljenost: da je vse to le točka nič, na katero se moramo spustiti, da lahko začnemo hoditi navzgor. Izhodiščna točka, kjer nas čaka Bog, ki se je ponižal do dna.
In tam se pot šele prične.
… Se mu približujemo mi sami. Le da ne več kot »pravični«, ampak kot grešniki.
Kot grešniki … Da, šele kot grešniki lahko počasi začnemo obujati minule poti in dejanja … Jim prisluhniti, jih razumeti … vsaj nekoliko razumeti.
Dejanja in poti, ki so resda od osebe do osebe različne, pa nas vendarle družijo v eni stvari. Lahko da naša pot v grobem ni podobna poti izgubljenega sina. Nismo zapravili svojega premoženja za neumnosti, tudi nismo živeli razuzdano, niti nismo jedli slabše od svinj. Toda lahko se kdaj pa kdaj spoznamo kot starejši izgubljeni sin … ko si mislimo, da je naša pridnost zveličavna, medtem ko ostaja naše srce hladno za sočloveka. Mislimo, da smo dobri in si v mislih goreče ponavljamo: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza …« (Lk 15,29), pa pozabljamo, da pravzaprav prav s tem očitkom nismo visoko, ampak nekje v temi, kjer ne vidimo več človeka. Tam smo sami v svojem ponosu. In ta hrana je še slabša od svinjskih rožičev …
In to je tista skupna stvar. Da se vsak človek vsaj kdaj dotakne dna. Zakaj – to je vprašanje, o katerem se ne splača debatirati. Eno od odgovorov, ki bi se mu lahko približal, je dejstvo, da samo tam, na dnu, pravzaprav spoznamo kdo smo in čemu smo tukaj, na tej poti. Da spoznamo, da smo le ljudje in da smo zato tukaj, da to spoznamo.
In da se skupaj z mlajšim sinom zamislimo: »Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz (SIN) pa tukaj umiram od lakote« (Lk 15,17). In si priznati: »Tudi jaz sem 'ta tvoj sin', ki sem z vlačugami uničil tvoje premoženje«. In to je korak, ki je odločitev: »Vstal bom in šel k očetu« (Lk 15,18).
Bog ne želi, da trpimo. Toda kaj, ko je to edina pot do sebe.
In spoznamo poanto vseh teh zahtevnih Jezusovih besed: kdor ne spozna, da je majhen in brez moči, kdor ne spozna, da je grešnik, kdor se ne zaveda svojih šibkosti in ran, ta ne more hoditi za Jezusom, kajti »ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni« (Lk 5, 31).
V tistem trenutku, ko ravno začnemo hoditi, še daleč od doma in od poboljšanja, pa nas preseneti Božji objem in poljub. Bog priteče do nas. Ne samo, da pride, priteče! Z nečim lepim in dobrim nas preseneti. In ga najdemo tam, kjer ga ne bi nikar pričakovali. V svojih ranah, v svojih napakah … Ne da je od nekdaj tam, tja nas je prišel iskat.
Kajti treba je priti popolnoma do dna, da začnemo spet znova, po novi, boljši poti. Povsem drugačni, kot smo jo hodili do sedaj.
Le tako lahko razumemo neuspehe, tesnobo, bolezen, starost, šibkost, propad, brezposelnost, družbeni polom, vojno, ogroženost, zapuščenost in osamljenost: da je vse to le točka nič, na katero se moramo spustiti, da lahko začnemo hoditi navzgor. Izhodiščna točka, kjer nas čaka Bog, ki se je ponižal do dna.
In tam se pot šele prične.
Komentarji
Objavite komentar