Ko smo že mislili, da počasi razumemo Jezusa, se spet začenjajo njegove čudne, nerazumljive besede. Tudi prilika o krivičnem oskrbniku, ki jo poslušamo danes, spada med te »ta čudne«. Ampak, če si pošteno priznamo, ali vsaka Jezusova prilika (ali vsaj večina od njih) je za naš svet čudna in nerazumljiva?
Vendar čudnost prilike o izgubljenem sinu človek še nekako sprejme. Saj gre vendar za dobro stvar, četudi nas malce moti (ne)pravičnost. Toda pri tej priliki, ko Jezus položi v usta gospodarja pohvalo pri goljufanju krivičnega oskrbnika, gre pa že čez vse meje. Mar Jezus s tem hvali goljufanje? In še dostavi: »Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom« (Lk 16,9). Kaj je to? Nas Jezus vabi k slabemu?
Seveda ne. S priliko o krivičnem oskrbniku Jezus noče poveličevati nepoštenih del. Saj nikjer ni rečeno, da krivičnega oskrbnika gospodar ni kaznoval, mu naložil plačila tega, kar je zapravil od njegovega imetja. Res pa ga je pohvalil, »da je preudarno ravnal« (Lk 16,8), da se je znašel v neprijetni situaciji, v katero je prišel. Oskrbnik je imel vizijo, skrbel je za svojo prihodnost. In to s krivičnimi stvarmi.
Jezus nam torej noče svetovati, naj tudi mi tako delamo, ampak naj si tudi mi prizadevamo skrbeti za svojo prihodnost. In to celo s prijateljstvom s krivičnim mamonom, z bogastvom. Naj nam propadljivo materialno bogastvo služi za pridobitev večnega.
Bogastvo je lahko za človeka zelo nevarno, lahko ga potopi v nevarna brezna egoizma in napuha. Lahko ga popolnoma osami in obsede. Če pa z njim upravlja preudarno, če naredi z njim veliko dobrega, potem si je s tem – sicer krivičnim – mamonom pridobil dobro ime tudi za čase, ko ne bo več oskrbnik.
In to pomeni biti dober oskrbnik – pridobiti si z bogastvom, ki je minljivo, bogastvo, ki ostane na veke.
Vendar je vsako prijateljstvo s krivičnim mamonom težko. Črta je zelo tanka. Prav lahko se zgodi, da človek nezavedoma preide na »drugo stran«. Zato pa se je potrebno pri tem vedno znova zavedati: »Ne morete služiti Bogu in mamonu,« (Lk 16,13) in se odločati, katero je moje resnično bogastvo.
In tu se pokaže človekova zvestoba.
Vendar čudnost prilike o izgubljenem sinu človek še nekako sprejme. Saj gre vendar za dobro stvar, četudi nas malce moti (ne)pravičnost. Toda pri tej priliki, ko Jezus položi v usta gospodarja pohvalo pri goljufanju krivičnega oskrbnika, gre pa že čez vse meje. Mar Jezus s tem hvali goljufanje? In še dostavi: »Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom« (Lk 16,9). Kaj je to? Nas Jezus vabi k slabemu?
Seveda ne. S priliko o krivičnem oskrbniku Jezus noče poveličevati nepoštenih del. Saj nikjer ni rečeno, da krivičnega oskrbnika gospodar ni kaznoval, mu naložil plačila tega, kar je zapravil od njegovega imetja. Res pa ga je pohvalil, »da je preudarno ravnal« (Lk 16,8), da se je znašel v neprijetni situaciji, v katero je prišel. Oskrbnik je imel vizijo, skrbel je za svojo prihodnost. In to s krivičnimi stvarmi.
Jezus nam torej noče svetovati, naj tudi mi tako delamo, ampak naj si tudi mi prizadevamo skrbeti za svojo prihodnost. In to celo s prijateljstvom s krivičnim mamonom, z bogastvom. Naj nam propadljivo materialno bogastvo služi za pridobitev večnega.
Bogastvo je lahko za človeka zelo nevarno, lahko ga potopi v nevarna brezna egoizma in napuha. Lahko ga popolnoma osami in obsede. Če pa z njim upravlja preudarno, če naredi z njim veliko dobrega, potem si je s tem – sicer krivičnim – mamonom pridobil dobro ime tudi za čase, ko ne bo več oskrbnik.
In to pomeni biti dober oskrbnik – pridobiti si z bogastvom, ki je minljivo, bogastvo, ki ostane na veke.
Vendar je vsako prijateljstvo s krivičnim mamonom težko. Črta je zelo tanka. Prav lahko se zgodi, da človek nezavedoma preide na »drugo stran«. Zato pa se je potrebno pri tem vedno znova zavedati: »Ne morete služiti Bogu in mamonu,« (Lk 16,13) in se odločati, katero je moje resnično bogastvo.
In tu se pokaže človekova zvestoba.
Komentarji
Objavite komentar