Kako daleč je nebo?

Morda samo za pisk vlaka ... ki sem ga slišal, ko smo stopali proti cerkvi. V albi, z vijolično štolo, za menoj pa žara pokojnega strica, ki tega piska ni slišal dva dni poprej ...

Karkoli že je, težko je. Zelo težko. Težko je verjeti, da se to lahko zgodi tudi v tvojem sorodstvu. Pa se. Kar groza me je, ko pomislim na to. Kar ne morem verjeti ... Ne, to se ni zgodilo. In mož, ki je bil tako vsakdanja silhueta v tvojem življenju, izgine izpred oči ... Ne veš, od kdaj ... in do kdaj ...

A ostane mi tista preprostost, ki je nihče ni bil sposoben posnemati. Prav zato, ker je bila nekega posebnega formata, nekega posebnega karakterja, ob kateri si se lahko le nasmehnil. Bil je svoje sorte človek, s težkim življenjem prepasan, a obdan s tako svetlimi očmi, da si lahko na prvi pogled videl, da je to, kar se ti kaže, le on sam, in nič več. Nobenega narejanja. Njega samega sem imel pred seboj. In to je tisto najbolj posebno, kar mi je pustil. Da si tak, kakršen si, in da se pustiš ljudem, da te sprejmejo, in se jim ne vsiljuješ.

Spomini bodo ostali, stric. Pa čeprav si nisva bila nikoli tako blizu, da bi rekla kako besedo s temeljem. Ostala sva na pozdravu. A tudi pozdrav ne more ostati nič. Položi tirnice, da lahko najdeš človeka. Človeka, kakršen je ... Saj vem, stric, tirnic se ne da premikati ...

Morda bom zato vedno na tračnicah ugledal tisti del življenja, ki je tako nenadoma spolzel iz mojih rok. Na njih bom videl tebe, stric. Počivaj v miru. +