Stvar, ki ne najde naslova
Prav zanimivo se mi je zdelo, ko me je pred tednom dni nek moj veroukar iz 8. razreda (morda celo mimogrede) pobaral, kaj je smisel življenja. Takoj sem popadel njegovo idejo in jo uporabil za naslednjo temo naših srečanj. Za današnjo temo, torej.
In res, danes stopim v učilnico, poln pričakovanja, kaj bomo pogruntali. Dobili so celo domačo nalogo, da morajo v desetih stavkih ubesediti, kaj je zanje "smisel življenja".
Rad bi videl tvoj obraz, ki to bereš, kako bi se obnašal ob njihovih izjavah. Jaz sem postal malo zaskrbljen. Ne še takrat, potem ko je bilo ure konec ... ko se človeku odpre čas za razmišljanje. Še najbolj sem bil pretresen ob izjavah, da si je treba poiskat službo, se ožent, postati star ... in potem ... umreti. "Samo to?" sem vprašal. Lahko si misliš, kakšen je bil odgovor. Eden od njih je bil tudi, da je smisel življenja umreti ... S čim se polni ta moja mladina?!
Ne bi si mislil, kako strašno v-prihodnost-ne-zazrta je naša družba, če ne bi prišel sem. Je to moj največji izziv? Prinesti optimizem v družbo, ki vidi le do groba ... ker si samo za to lahko popolnoma siguren? Lahko kakšen reče, da je to samo mladostniška (pubertetniška) izzivalnost in provokacija ... pa nisem ravno prepričan, da je tako. Nekaj več se skriva za temi "čudnimi" odgovori, nekaj več. Neko globlje hrepenenje po varnosti, po sprejetosti ...
Da, ti otroci danes ne potrebujejo predavanj, niti kakih posebnih nalog. Najprej - in v to postajam bolj prepričan iz dneva v dan - si želijo nekoga, ki bi jim bil blizu in bi jih razumel, da so taki, kakršni so. Da bi jih razumel, da se želijo pokazati ... da želijo, da jih nekdo opazi ... da želijo, da jih ima nekdo rad, pa čeprav ne izberejo vedno najboljšega sredstva za to. Izberejo pač tistega, ki se zdi njim pravilen. Zato počasi dojemam, da je bila zame in za njih koristna tudi ura, ko sem bil popolnoma tiho in nisem mogel ničesar ukreniti. In morda bom počasi skušal razumeti tudi to, da ni toliko pomembno, da se prebijemo skozi snov, ki sem si jo začrtal za tisto uro, ko sem skupaj z njimi, ampak da sem preprosto tam. Da sem si vzel čas zanje. Da rad porabim tudi kak dodatni decibel mojih osirotelih glasilk, da jim pokažem, da mi ni vseeno zanje.
Morda bo to edino, kar bodo nesli s seboj v svet.
In res, danes stopim v učilnico, poln pričakovanja, kaj bomo pogruntali. Dobili so celo domačo nalogo, da morajo v desetih stavkih ubesediti, kaj je zanje "smisel življenja".
Rad bi videl tvoj obraz, ki to bereš, kako bi se obnašal ob njihovih izjavah. Jaz sem postal malo zaskrbljen. Ne še takrat, potem ko je bilo ure konec ... ko se človeku odpre čas za razmišljanje. Še najbolj sem bil pretresen ob izjavah, da si je treba poiskat službo, se ožent, postati star ... in potem ... umreti. "Samo to?" sem vprašal. Lahko si misliš, kakšen je bil odgovor. Eden od njih je bil tudi, da je smisel življenja umreti ... S čim se polni ta moja mladina?!
Ne bi si mislil, kako strašno v-prihodnost-ne-zazrta je naša družba, če ne bi prišel sem. Je to moj največji izziv? Prinesti optimizem v družbo, ki vidi le do groba ... ker si samo za to lahko popolnoma siguren? Lahko kakšen reče, da je to samo mladostniška (pubertetniška) izzivalnost in provokacija ... pa nisem ravno prepričan, da je tako. Nekaj več se skriva za temi "čudnimi" odgovori, nekaj več. Neko globlje hrepenenje po varnosti, po sprejetosti ...
Da, ti otroci danes ne potrebujejo predavanj, niti kakih posebnih nalog. Najprej - in v to postajam bolj prepričan iz dneva v dan - si želijo nekoga, ki bi jim bil blizu in bi jih razumel, da so taki, kakršni so. Da bi jih razumel, da se želijo pokazati ... da želijo, da jih nekdo opazi ... da želijo, da jih ima nekdo rad, pa čeprav ne izberejo vedno najboljšega sredstva za to. Izberejo pač tistega, ki se zdi njim pravilen. Zato počasi dojemam, da je bila zame in za njih koristna tudi ura, ko sem bil popolnoma tiho in nisem mogel ničesar ukreniti. In morda bom počasi skušal razumeti tudi to, da ni toliko pomembno, da se prebijemo skozi snov, ki sem si jo začrtal za tisto uro, ko sem skupaj z njimi, ampak da sem preprosto tam. Da sem si vzel čas zanje. Da rad porabim tudi kak dodatni decibel mojih osirotelih glasilk, da jim pokažem, da mi ni vseeno zanje.
Morda bo to edino, kar bodo nesli s seboj v svet.
Komentarji
Objavite komentar