Preskoči na glavno vsebino

7. Če bi živel še en dan, bi ... sanjal

Prejšnji teden me je v časopisu pritegnila zanimiva zgodba, ki me je pretresla, ker je bila to zgodba z druge strani medalje, kot sem je vajen. Courage Odafeh Loren je Nigerijka, ki je prišla v Italijo. Ker se je njena mama v iskanju preživetja za svojo družino že pred časom odselila v Libijo, je bila Courage doma skorajda sužnja. Mama ji je preskrbela denar, da bi prišla k njej, v Libijo. Po tihotapski poti preko Nigra do Libije, na kateri ni zakonov, so le močnejši in šibkejši. In močnejši so tisti, ki imajo orožje in denar, šibkejši so vsi ostali. Posebno ženske. Pa je imela srečo. Nihče je ni mučil, ne ugrabil, ne posilil. Tako je dospela k mami v Tripoli. A tam ni mogla živeti, saj se je morala res prav vsak dan skrivati. Tako ji je mama priskrbela pot v Italijo. Na Lampeduso. Za visoke denarje so jo strpali na majhno barkačo, na kateri je bila edina ženska med 150 moškimi. To pove vse.

Mala ladja, prej malo večji čoln, s katerim je potovala proti obljubljeni deželi Evropi, je kmalu zašla v težave. Na ladji ni bilo kapitana in ta se je nenadoma »pokvarila«, kar je ustaljen tihotapski postopek. Ko motor ugasne, so ljudje na milost in nemilost prepuščeni obalni straži.

»Nekaj časa smo pluli v krogu. Nihče ni vedel, kje smo oziroma kam bi morali pluti. Rekli so nam, da smo se izgubili. Da nas bo že nekdo našel. To je bilo po dveh dneh plovbe. Bili smo brez vode in hrane. Bala sem se, da bom umrla. Ves čas sem razmišljala o smrti. Lahko sem le molila …« je povedala Courage. Po še enem dnevu čakanja je 150 ljudi rešila ladja italijanske vojaške mornarice. Lahko pa jih ne bi. Lahko bi kot tistih 23.000 ljudi, ki jim je grob Sredozemsko morje med Italijo in Libijo, tam končali svoje sanje o lepem življenju.

Pa so bile tiste sanje smiselne? Sanje, ki niso vedele, ali se bodo sploh kdaj uresničile, sanje življenja, ki se lahko konča naslednji trenutek. Ali pa sanje tistih, ki so po nekem čudežu stopili na evropska tla in začeli živeti pekel? Rekel bi, da so bile. Zato, ker so jih naredile svobodne. In svoboden človek je človek, ki živi prihodnost.

In če bi bil jaz na tisti ladji? Če tudi jaz ne bom vedel, ali bom doživel naslednji trenutek? Če bi imel še en dan? Če bi živel še en dan, bi sanjal o prihodnosti. Za sabo bi pustil polno mizo papirjev z nedokončanimi pesmimi, z načrti, z idejami, z željami. Iskal bi področja, kje lahko še zrasem, veselil bi se, da česa še ne znam. In če ne bi sanjal, bi moral sanjati. Tudi če bi jutri umrl, bi moral upati, bi moral sanjati o prihodnosti. Pa ne zato, da bi živel v sanjah, ampak da bi živel svoje sanje, tudi če se ne bodo nikdar zgodile. Kajti zaradi tistega, kar nas presega, rasemo in hodimo naprej, zaradi tega živimo. In jaz hočem živeti večno!

Saj v sanjah ne moremo umreti. Samo zbudimo se.

(vir: http://www.delo.si/sobotna/ves-cas-sem-razmisljala-o-smrti-lahko-sem-le-molila.html)

Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni16. 5. 15, 18:55


    "Samo zbudimo se."


    http://www.salon.com/2015/05/16/the_end_of_religion_as_we_know_it_why_churches_can_no_longer_hide_the_truth_partner/

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več