Preskoči na glavno vsebino

5. Če bi živel še en dan, bi ... šel obiskat očeta


Moje nedelje so si zelo podobne ena drugi. Po maši grem domov na kosilo. Mama skuha kosilo. In lepo ji je, ko pridem, saj verjetno res ni težje stvari kot jesti sam. Ko pojeva, se še na kratko pomeniva in pospraviva, ona popije kavo, potem pa greva v dom za upokojence pod Gradiščem. Tam sva že domača, ona še veliko bolj kot jaz, saj je tam skoraj vsak dan. V sobi 33 v drugem nadstropju naju čaka nemirni mož. Vidi se, da je bil nekoč krepak, pa mu je bolezen popila življenjsko moč, da je zdaj shujšan in nebogljen. Kako življenje spremeni človeka, kako zelo!

Pokrijeva ga, ker se je odgrnil. Ne more več sam hoditi, večino časa preleži na postelji. Včasih, če je lepo vreme, ga posedeva na voziček in odpeljeva ven, na sonce, pod zrelo akacijo in ptice. Zelo težko in zelo malo govori. Večino časa smo tiho, ali pa mu poveva za kako stvar, ki se nama je zgodila, kako stvar iz naše družine ali iz domače vasi. Bolezen je zaenkrat pustila pri miru samo center za globoki spomin, tako da še vedno lahko poje in moli. Vsakič skupaj zapojemo vsaj kakšno ljudsko, npr. Prišla bo pomlad ali Kje so moje rožice. Morda pa tisto njegovo, Ko sem bil še za pompirja. Žalosten pogled ima. Ne smeje se, morda se niti ne more. Ne vem, kako dojema, kar se dogaja okrog njega, recimo to, da sedaj živi v domu. Ne vem, koliko razume. Ne vem, ali joče, ko je sam. Oči … oči pa, kakor da brez besed sprašujejo in sprašujejo. Ko ga primeš za roko, jo močno stisne in je ne spusti.

Ta mož je moj oče. In če bi živel še en dan, bi ga šel obiskat. Pa ne bi šel, ker se to spodobi. Niti ne zato, ker bi si tega želel. Šel bi zato, ker ga imam rad. In imeti rad … to velikokrat pomeni narediti stvari, ki si jih ne želiš, ki so ti težke, kdaj celo odvratne. In k očetu vedno težko grem. Ne zato, ker ga nočem videti, nikakor. Ne zato, ker je težko samo biti tam in biti večino časa tiho (in tiha ljubezen nemoči je zelo težka stvar). K očetu grem težko zato, ker vem, kako težko bo od njega oditi. Takrat si predstavljam sebe na tisti postelji, predstavljam si, kako bi bil osamljen – pa čeprav ne vem, ali je moj oče osamljen. Ne vem, pa tudi nočem pomisliti, kako je, kadar je sam. Ne prenesem te misli. Pretežka je zame in za moje življenje. Vedno, ko grem, sem žalosten kot prvič, ko smo ga pripeljali, ker mama ni več mogla skrbeti zanj. Žalosten, ker se mi zdi, kot da ga zapuščam, ko me potrebuje. Žalosten, ker se mi zdi, kot da vsakič znova, ko odidem, malce umre. Strahoten občutek je to. A tak strahoten občutek bi si želel imeti še dolgo. Dokler bo namreč v meni, dotlej bo to pomenilo, da ga imam rad.

Zato ga obiskujem. Zato si dovolim vsakič z njim trpeti in na tihem jokati, ko odidem. In zato bi ga obiskal tudi tisti, zadnji dan. Ker je na zadnji dan treba biti hvaležen. In moj obisk – morda tudi zato, ker je to obisk z naporom – je edino in največ, kar mu lahko podarim v zahvalo, ker mi je dal vse, kar je lahko. Bil je in je še moj oče. Takrat močan in krepak, sedaj šibek in majhen, a vedno močno ljubeči človek.

Zato prihajam. Da sem z njim in on z menoj. Do tistega zadnjega dne, ko nas bo Bog našel pod križem – ali pa nas ne bo. Jaz bi si želel, da me najde. Zato bom tam tudi na zadnji dan.

Komentarji

  1. Doživljati ugašanje ljubljene osebe je najtežja, pa vendar zelo človeška izkušnja.
    Ni besed, ki bi izrazile izraz oči nebogljenega človeka, ki ne zmore več govoriti. Ne zmore več... In ko pride smrt, je to hkrati rešitev. In blagor tistim, ki so ujeli te ure in ljubljenega človeka držali za roko, ko je odhajal.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ta zapis se me je zelo dotaknil. Čutim bolečino in tudi jaz si ne upam predstavljati kako se vaš oče in mnogi drugi počutijo, ko ljubljeni zapustijo njihovo sobo in odidejo domov. Hvaležna sem za zdravje mojih staršev, naj jim še dolgo služi.

    OdgovoriIzbriši
  3. Čudovito napisano. Ko sem sama zadnjič videla očeta v bolnišnici, je bil v komi. Ko sva se s sestro poslavljali od njega, se je srčni utrip na monitorju pospešil, po licu pa mu je stekla solza. Mislim, da je vse videl, vse vedel, vse čutil.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.