Preskoči na glavno vsebino

1. Če bi živel še en dan, bi ... naredil nekaj novega.

Če bi živel še en dan ...

O smrti ne razmišljamo pogosto, ker tega ne maramo. Nočemo biti minljivi. To nam daje vtis, da bomo živeli večno. Da bomo vse, kar počnemo danes, lahko počeli vedno. Če se za trenutek zresnimo, ne bo tako. Še preden bomo umrli, bomo doživeli kak življenjski ovinek, ki nam bo preprečeval živeti tako, kot smo živeli doslej. Zato je tako zelo pomembno, da bi pred tem spoznali, kaj je nujno in kaj je pomembno. Da nas ne bi nujne stvari ovirale pri tem, da bi opravljali pomembne, dokler jih še lahko, saj se tako rado zgodi, da jih v življenju preprosto zamudimo.

V človekovem življenju mora seveda kdaj prevzeti pobudo tudi to, kar je nujno. A le do takrat, dokler ne prekriva pomembnega. Kajti na tistem pomembnem se odloča, kakšen bom kot človek in kakšno bo moje življenje.

Mnogo ljudi je že ugotovilo, da je življenje lepše, če ga živimo tako, da živimo vsak dan kot bi bil naš zadnji dan. Zato je dobro razmišljati o takšnih stvareh. Pomagajo namreč prebrati, kaj je v življenju pomembno.

Če bi namreč nekaj počeli na svoj zadnji dan življenja – mar ni to nekaj, kar bi morali početi … vsak dan?

O tem bodo govorile letošnje šmarnice. Vabljeni k branju vsak dan od ponedeljka do četrtka, ko imamo v dijaškem domu šmarnice.



1. Če bi živel še en dan, bi ... naredil nekaj novega.

Sredi počitnic sem se s kolesom odpravil v Štanjel. Po velikokrat prevoženi poti, naj si bo z avtom ali kolesom, peš še nisem šel. Sem pa tak človek, da mi gre na živce, če moram po isti poti v eno in drugo smer. Zato sem se precej hitro odločil, da se ne bom vračal po poti skozi dolino Raše, ampak čez Gabrje in Slap. Po veliko manj prometni in veliko bolj razgibani poti, čez vipavske gričke in doline, ki v teh dneh kar kipijo od življenja. To je bila krasna izbira. Predvsem zato, ker sem gledal mlado zelenje in vonjal razbohoteno cvetje, poslušal žgolenje stoterih ptic in kričanje fantov, ki so na traktorju prevažali mlaj. Mimo mene sta se podila celo zaljubljena srnjak in srna.

Nisem šel prvič po tej poti. Je pa res, da so Gabrje stara vas, prepletena z številnimi gasami, tako da ne veš prav točno, katera od njih je »glavna«, torej tista, ki pelje skozi vas in naprej, kamor sem iti tudi sam. Uštel sem se. Namesto mimo vasi sem šel prav do njenega najvišjega dela pri cerkvi. In šele malo naprej sem globoko spodaj zagledal cesto, ki sem jo iskal. A ker sem bil že tako zelo visoko, se mi ni ljubilo spet spuščati, saj sem vedel, da me tako ali tako čaka nov klanec. Naprej navzgor je vodila neka gozdna pot, zato sem seveda takoj zagrabil to možnost.

Bila je dobra izbira. Še bližje naravi in še več miru je bilo, tako veliko miru, da sem kmalu spoznal, da tu že dolgo ni hodila človeška noga. Pot je bila vedno bolj zaraščena in naenkrat se je kar končala. Pred globoko grapo. Šel sem nekoliko nazaj, šel naprej v smeri, kamor bi moral priti, pa ni bilo bolje. Sicer sem našel pot, ki se je ognila grapi, pa je tudi ta prišla pred novo grapo. Vmes je začelo še deževati. Spustil sem se s kolesa in hodil naprej in nazaj, pa ni bilo poti. Povsod ena sama zaraščena džungla. Potreboval sem dobre tričetrt ure, da sem se – peš, s kolesom ob boku – vendarle prebil na znano pot in se izmučen spustil v dolino.

Ni bilo prijetno. Ves umazan in porezan sem prišel iz grmovja. Morda me je malo pekel ponos, ki me je spravil v to godljo. A po drugi strani … mi je bilo fantastično! Ker mi je uspelo, da sem se rešil. Ker sem preizkusil svojo orientacijo. Ker se nisem ustavil kljub številnim oviram. Super je bilo! Čeprav se bojim divjega in neznanega, me hkrati vleče vanj. V divjino, v neznano. Nekam preko svojih meja. Strah me je, a vem, da sem po izkušnji divjine in neznanega vedno drugačen človek.

Kot veter smo. Obstajamo, dokler se premikamo. Dokler rasemo, dokler delamo korake, četudi korake v napačno smer, a vendar korake. Tega pa ni brez preizkušanja svojih meja, brez tveganja. Tega ni, če si ne upamo narediti nekaj novega. Življenje se namreč ne odvija na kavču. Življenje se odvija v divjini, v neznanem. V dvomih, v iskanju, v negotovosti. V hoji po robu, v slepem tipanju, kam. Lahko tudi rečem v »skrivnostnem«, kamor si ne upamo stopiti, ker ne vemo, kako se bo razpletlo. Tam je življenje.

Če bi živel še en dan, bi zato v tem dnevu naredil nekaj novega. Nekaj, česar nisem še nikoli. Nekaj, česar si doslej nisem upal. Šel bi plezat na Matterhorn. Naučil bi se rusko. Preživel bi noč sredi gozda. Človeku, ki se ga bojim, bi povedal, kaj si mislim. Objel bi človeka, ki se mi gnusi. Bil bi norec v očeh tega sveta. Verjetno tudi v svojih očeh. Tako bi umrl kot človek, ki je spremenil svet – ker je spremenil sebe.

Komentarji

  1. da bi bil pošten vsaj en dan..

    in bi dobra dela pripisal dobrim ljudem, slaba slabim ljudem..

    in ne selektivno in avtomatično pripisal dobra dela ljudi bogu..

    OdgovoriIzbriši
  2. O minljivosti, o tem, kako nam čas polzi med prsti medtem ko se ukvarjamo z nepomembnimi stvarmi (čeprav nujnimi), precej razmišljam. Verjetno zato, ker se še vedno iščem ali pa sem se na nek način že našla pa ne vem kako to udejaniti, temu pa sledi strah, da mi bo zmanjkalo časa preden bom lahko zaživela polno življenje. Vedno bolj se sprašujem o smiselnosti nekaterih nujnih stvari, npr. o moji službi, pri kateri nimam občutka, da bi za zase in druge naredila kaj koristnega, dobrega. Uživanje v drobnih stvareh in hvaležnost zanje me izpolnjujejo v dneh, ko ni časa, da bi se podala v "divjino" po tisti velik kos življenja.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.