Preskoči na glavno vsebino

Pleničke je prala


Morda se vam zdi zabavno, morda komično, morda niti ne veste za to, da dandanes telenovele vedno pogosteje zaidejo tudi v spored informativnih oddaj. Da, tistih resnih. Nič čudnega. Zavezane so tudi poročanju o delu državne politike in to je zadnje čase takšno, da še zdaleč ne moremo več govoriti o resnih in zadrgnjenih gospodih. Postali so pravi zabavljači, izumitelji novih slovenskih rečenic ("So what") in pravi dramaturški mojstri, ki jim ne zmanjka ne dovtipov ne slikovitih primerjav iz tudi najbolj banalnih življenjskih situacij (seveda tudi nogometnih). Da so stvari še bolj zanimive, pred nami perejo tudi stvari, ki ne sodijo v javnost, temveč kvečjemu za točilni pult ...

V žaru populizma bi lahko rekli, da so se nam "prevzvišeni" končno spustili na tla in da lahko vidimo, da so ljudje  kot mi. Ali da smo "ostali" dobili vpogled na Olimp ter ugotovili, da nas od njih loči le srkanje božanske ambrozije. A jasno je pravzaprav le nekaj: da je danes slava presneto draga stvar, da seže malodane v spalnice in kopalnice in da ni več skoraj več ničesar, česar ne bi prodali, da bi jo dobili.

Mogoče je za to krivo dejstvo, da je pot do slave zdaj na dosegu roke - kamor jo je prinesel fenomen Facebook. In da si tako kot najstniki želijo na sceno stopiti tudi (nekoč) resnejši gospodje. Če ne z dosežki, pa z razgaljanjem ...

Pustimo čudno obnašanje premiera. Več pozornosti zasluži vprašanje, zakaj danes čutimo tako močno potrebo, da pred popolnoma tujimi ljudmi pokažemo, kar bi verjetno sicer prihranili za le izbrane ali pa nikogaršnje oči. Se nam zdi, da bi tako narasla naša popularnost in se morda v večji meri zadostila neizmerna potreba človeka po tem, da bi ga imel nekdo rad? Dobimo premalo pozornosti, premalo ljubezni, ali pa "slava" prinese v naše življenje toliko dobrih in pozitivnih stvari?

Na katerokoli vprašanje je težko odgovoriti, najbolj pa bode v oči, da ne vidimo, da se klovne in tiste, ki se pred očmi vseh razgalijo do obisti, pozabi takoj zatem, ko izgubijo svežino ali mladost. Kmalu nihče več ne ve zanje, oni pa ležijo nekje pod stopnicami, v stari ropotarnici. Na ruleto so položili vse, kar so imeli, in sedaj nimajo nič več. Kaj hočeš, življenje je kruto. Ko te prežveči, te izpljune. In kaj? Naj se živi od zadovoljstva, da te je nekdo le vlekel po ustih? In kje je nesmrtnost?
Oznake:

Komentarji

  1. Aljoša28. 1. 10, 20:49

    Dobro razmišljanje. Si me prehitel za en dan - nekako :) Zakaj smo postali tako "ceneni"? Mogoče zato, ker je slava povezana s "sponzorji", tej so povezani z glasovi volivcev oz. uporabniki, ki prinesejo denar. In denar je zadosti mikavna stvar, da tudi bogovi iz Olimpa stopajo med rajo. Mar ne velja več: denar je sveta vladar!?

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)28. 1. 10, 23:23

    Ne rabimo populizma in slave tam na vrhu, ampak smo jih tja izvolili, da bi se namesto nas kaj odločili, dogovorili... Ni pa problem le na vrhu, kot si pravilno opozoril, ampak je marsikdo za tistih Orwellovskih par minut slave pripravljen storiti prav neverjetne stvari, če ne že vse, kar je v njegovi moči in v moči z njim povezanih 'prijateljev'. Zakaj se za tako malo tega svetnega, tuzemskega zadovoljstva odpovedati svojemu dostojanstvu, ki gre preko vsega tega? Morda zato, ker za marsikoga tistega 'preko tega' že zdavnaj ni več, ampak gre iz niča v nič.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več