V iskanju trdne točke

Občutek sedanjosti je podoben računu, ki sem ga reševal kot otrok. Bil je dolg, kompliciran račun, mučil sem se z njim, grizel svinčnik in še bolj svoje možgane. Iskal sem rešitev, iskal sem neko trdno, oprijemljivo točko, da bi potem lažje steklo naprej; da bi se lahko k njej vračal, če bi se mi zalomilo, vedoč, da lahko nanjo vedno računam, da me ne bo razočarala.

Tako točko človek vedno išče. Išče gotovost, varnost, zanesljivost.

Toda kako najti takšno točko v svetu, ki se spreminja hitreje od nas samih? Kot da bi poskušal sredi vedno hitrejše vožnje skočiti z vrtiljaka ... Misija nemogoče. In spričo tega dejstva smo že bolj ali manj obupali. Samo še hitimo, da bi bili vsaj vštric vsemu, kar se dogaja okoli nas. Hitimo, se prehitevamo, dokler se ne zgrudimo na tla, utrujeni od tega, da vsakič začenjamo spet od začetka. Menda je to vir obupa.

Torej ni take točke? V tem, kar se suče vedno hitreje, gotovo ne. Treba je priti do točke, na katero je vse pripeto, do točke, okoli katere se vse vrti; do točke, ki stoji in se ne da premakniti niti za ped. Jasno je, da je ta točka nekaj več od tistega, kar se vrti. Pa čeprav se je med vrtenjem in sukanjem ne da opaziti.

A kaj je tisti »nekaj več« v našem življenju? Gotovo tisti moment, h kateremu bi se morali vedno znova vračati: začetek. Tisto, kar nas je oblikovalo, kar nam je napravilo smer. Tisto, kar je skriti smisel vsega. Bližje smo mu, manj se bomo vrteli, manj bomo hiteli; manj bomo utrujeni.
Priti moramo do jasnega sporočila, ki stoji na začetku naše odločitve, našega poklica, do naše jasne in oprijemljive točke, v kateri ni dvoma, v kateri se ne moremo motiti in ki nam daje pogum; tistega glasu z začetka vsega: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

Ko bomo našli to, nam ne bo nikdar več slabo od ponorelega vrtenja.