Nazareška grenčica

Ste že kdaj pili švedsko grenčico? Grenčica z velikim »G«. Grenčica, ki si krepko zasluži to ime. Grenčica, ki mi je vedno, ko sem jo spil, v ustih pustila zvijajoč, trpek, nezaslišano slab okus. A je bila edina stvar, ki mi je pomagala, ko me je bolel želodec.

Menda je res nekaj čudnega v tem, da človeku pomaga šele nekaj grenkega. Ne priljubljene in reklamirane dobrote in sladkosti tega sveta. Pozdravi ga samo grenkoba. Če jo je pripravljen sprejeti, kljub temu, da se mu upira. Ali pa se ne pozdravi nikdar. In tako ni samo z njegovo prebavo. Tako je tudi s krvjo, tako je z glavo, tako je tudi s srcem.

Da, tudi srce pozdravi šele grenkoba. Srce odpre šele grenkoba. Ali pa ga ne nikoli. Kajti šele kdor občuti grenkobo ljubezni, bo spoznal tudi njeno lepoto in njeno zahtevnost.
Govorim napačno? Ljubezen da je grenka? Saj ne vedno. Ljubezen je lepa. Ljubezen prinaša veselje v srce. Ljubezen je privlačna, ljubezen nam je pisana na kožo. A če bi bila ljubezen samo taka, bi srce božala, ne bi ga pa nikdar odprla.

A ljubezen je tudi zahtevna, hoče vse. Ljubezen je neizprosna. Ljubezen je predrzna, ne ravna se po predpisih in načrtih. In ljubezen ljubi resnico. Resnica pa včasih tako zelo boli. In da, zato ljubezen tudi boli. Kot boli, ko ti kdo ruje trn iz roke. Kot greni, ko te zdravi grenčica ... Boli, ker jo človek ne razume. Ker jo imenuje »škoda«, »izgubljanje«, »nesmisel«, »krivica«, »zmota« ... Pa ne »išče svojega« in »ne misli hudega«, »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse pretrpi.«

Edino zdravilo in edina bolezen je ljubezen.

Zato tiste trde Jezusove besede svojim domačinom. Zato ta nazareška grenčica. Ker človek ne more nič dati s priljubljenostjo, ampak z ljubeznijo. In ker človeka ne moreš ozdraviti z ljubeznijo, če se ne zaveda, da jo potrebuje.

Ljubezen ne more grešiti. Pa četudi jo drugi razumejo kot greh.