Preskoči na glavno vsebino

Nazareška grenčica

Ste že kdaj pili švedsko grenčico? Grenčica z velikim »G«. Grenčica, ki si krepko zasluži to ime. Grenčica, ki mi je vedno, ko sem jo spil, v ustih pustila zvijajoč, trpek, nezaslišano slab okus. A je bila edina stvar, ki mi je pomagala, ko me je bolel želodec.

Menda je res nekaj čudnega v tem, da človeku pomaga šele nekaj grenkega. Ne priljubljene in reklamirane dobrote in sladkosti tega sveta. Pozdravi ga samo grenkoba. Če jo je pripravljen sprejeti, kljub temu, da se mu upira. Ali pa se ne pozdravi nikdar. In tako ni samo z njegovo prebavo. Tako je tudi s krvjo, tako je z glavo, tako je tudi s srcem.

Da, tudi srce pozdravi šele grenkoba. Srce odpre šele grenkoba. Ali pa ga ne nikoli. Kajti šele kdor občuti grenkobo ljubezni, bo spoznal tudi njeno lepoto in njeno zahtevnost.
Govorim napačno? Ljubezen da je grenka? Saj ne vedno. Ljubezen je lepa. Ljubezen prinaša veselje v srce. Ljubezen je privlačna, ljubezen nam je pisana na kožo. A če bi bila ljubezen samo taka, bi srce božala, ne bi ga pa nikdar odprla.

A ljubezen je tudi zahtevna, hoče vse. Ljubezen je neizprosna. Ljubezen je predrzna, ne ravna se po predpisih in načrtih. In ljubezen ljubi resnico. Resnica pa včasih tako zelo boli. In da, zato ljubezen tudi boli. Kot boli, ko ti kdo ruje trn iz roke. Kot greni, ko te zdravi grenčica ... Boli, ker jo človek ne razume. Ker jo imenuje »škoda«, »izgubljanje«, »nesmisel«, »krivica«, »zmota« ... Pa ne »išče svojega« in »ne misli hudega«, »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse pretrpi.«

Edino zdravilo in edina bolezen je ljubezen.

Zato tiste trde Jezusove besede svojim domačinom. Zato ta nazareška grenčica. Ker človek ne more nič dati s priljubljenostjo, ampak z ljubeznijo. In ker človeka ne moreš ozdraviti z ljubeznijo, če se ne zaveda, da jo potrebuje.

Ljubezen ne more grešiti. Pa četudi jo drugi razumejo kot greh.

Komentarji

  1. Dobro napisano in se strinjam. Lepe reči morajo tako 'raniti' naše srce, razbiti led, ki ga obdaja - nič ne pomaga, če samo božajo po vrhu. Ne razumemo, a moramo sprejeti, če ne se nič ne zgodi - ostajamo na istem, vse se konča pri tistem previsu...

    OdgovoriIzbriši
  2. Mislim, da si z " Ljubezen ne more grešiti. Pa četudi jo drugi razumejo kot greh" povzel, strnil, zbral in na čudovit način razložil evangelij. Ta stavek si velja zapomniti. Hvala!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j