Preskoči na glavno vsebino

I have a dream ...

Imam sanje, da bodo moji štirje mali otroci nekega dne živeli v državi, kjer jih ne bodo sodili po barvi kože, ampak po vsebini njihovega značaja. To so moje sanje.
(Martin Luther King ml.)

Eno leto (v podobi Baracka Obame) že traja najbolj drzna uresničitev sanj tega ameriškega idealista, ki ga globoko cenim predvsem zaradi njegovega požrtvovalnega dela za pravice črncev v Ameriki, za njihovo enakopravnost. Morda še bolj zato, ker se v svojih prizadevanjih nikdar (!) ni zatekel k nasilju, temveč je svoje ideje vsadil v svet mirno in utemeljeno, kot "glas vpijočega v puščavi."


V trinajstih letih, kolikor je vodil gibanje za državljanske pravice, je King slavil zmago za zmago, ne da bi se enkrat samkrat zatekel k nasilju. Svojim belim nasprotnikom je sporočal: »Vaši sili, s katero nam prizadevate trpljenje, bomo kljubovali s svojo močjo, s katero to trpljenje lahko vzdržimo. Vaše fizično nasilje bomo prestrezali z močjo duše. Počnite z nami, kar vas je volja, mi pa vas bomo še naprej ljubili...« Njegovo sporočilo in metoda sta zaslovela po celem svetu in leta 1964 je dobil nobelovo nagrado za mir.

Bil je kristjan. In bil je človek. Predvsem človek.

Te dni izbiramo Slovence in Slovenke leta. Mogoče bi morali priti v poštev predvsem tisti, ki so naredili res kaj konkretno močnega. Ki so storili velika dejanja, primerljiva s Armstrongovimi koraki po Luni ali še čim pomembnejšim. A najbolj si naslovov zaslužijo tisti ljudje, ki jih nikdar ne bodo dobili; tisti ljudje, ki so bili predvsem ljudje in ki so s svojim življenjem utemeljevali zgornje Kingove besede.

Vseeno ti naslovi morajo iti nekomu. Ti naslovi morajo biti, se morajo nekomu pokloniti, da bi - še posebno danes - znali ljudje najti zgled, ki sredi egoistične logike še ni pozabil, da pomeni biti človek dati čas, ki morda ne koristi nikomur in ničemur, in ga vseeno dati, videti, sklepati in narediti, kar je prav - pa čeprav sebi v navidezno škodo.

Temu so bili seveda namenjeni nekoč. Danes ti naslovi prinašajo predvsem veliko promocijo. Tako naenkrat ti naslovi postanejo predmet boja za slavo in poznanost, kar je včasih veliko večji kapital kot tisti v banki, saj prinaša neverjetno dober položaj v družbi, pozornost medijev in s tem tudi precej dober finančni in družbeni položaj. Imenovanja so tako dandanes postala tudi izjemno pomembno politično orožje. In že dolgo ni kak naslov romal v roke nekomu, ki bi mu bilo z njim lažje izpolnjevati svoje dosedanje poslanstvo, ampak predvsem tistemu, ki bi ga znal dobro iztržiti.

Tako pač je. A vrnimo se tja, kjer smo začeli. Nekateri med vami bi borbo Martina L. Kinga primerjali z bojem nekaterih ljudi, ki danes nimajo pravic; ki so črnci ali "črne ovce" današnjega sveta. In ugotovimo, da Kingove sanje še zdaleč niso izpolnjene. Na predsedniškem stolu najvplivnejše države sicer resda sedi temnopolti državljan, a vsebina značaja ljudi še danes nič ne velja. Velja pa njihova vplivnost.

Tako naenkrat pridemo do čudnega paradoksa: da današnji črnci, "črne ovce" naše družbe, niso tisti, ki se za to izdajajo, temveč tisti, ki so navadne bele ovce, ki jih nihče ne povoha. Niso črnci tisti homoseksualni pari, ki bi radi posvojili otroke, tudi ne "izbrisani", ki bi radi odškodnino za to, česar nikoli niso imeli, tudi ne brezposelni, ki bi radi povišico socialne pomoči. Temnopolti so danes tisti, ki so za druge nemogoči, nerazumljeni, nesprejeti. Črne ovce so večinoma "nekonformisti", recimo jim "ježki za vest". Tisti glas, ki pravi, da je danes nekaj močno narobe. In jih nihče ne sliši. Tisti, ki se jim dela krivica v vesti, v drugačnosti, v živetju svoje identitete. Mislite, da ste med njimi? Prav mogoče. Če vam osebnosti še niso ubili z reklamami,
takimi in drugačnimi obveznostimi in normami ali z občutkom, da morate to, kar ste, skrivati pod prevleko privlačnosti in všečnosti.

Imam sanje ... da bodo nekoč ljudje hoteli biti ljudje samo zato, ker drugače ne morejo živeti. In upam, da se ne bom prebudil ...

Komentarji

  1. Martin Luther King je imel vizionarske misli, ki so še zmeraj aktualne. Lepo si napisal, da je bil najprej kristjan.
    Ravno v tem tednu molitve za edinost kristjanov nam je lahko za zgled.
    O Slovenki leta, pa bi rekel, največ so pripomogli mediji. Ve pa se, kdo bere in glasuje revijo JANA.
    Neokusno je, da je bila narejena tiha akcija članov in simpatizerjev LDS-a, da so v takem številu glasovali za njo. Se izve, če se vrta naokoli.
    Čestitam za razmišljanje. Lp

    OdgovoriIzbriši
  2. Pozabil sem še. Pesem s takim naslovom I HAVE A DREAM poje skupina ABBA iz Švedske. Lepa pesem tudi zame, in verjetno tudi zate Marko. Lp

    OdgovoriIzbriši
  3. Si prebral knjigo?Če nisi vsekakor vredna branja: http://www.sanje.si/knjigarna/autobiografija_luther_king.html

    LP Ivan

    OdgovoriIzbriši
  4. Dobro si to sklamfou skupej :) Še dobro, da je tisti, ki vidi na skritem! Nagrade nej pobira tisti ku če, ker ni stvar v nagradah, ampak, kakor si napisal, nekje drugje. Tisti ta'pravi bojo dobili nagrado, ki jim gre, o tem pa nisem prepričan za tiste, ki pobirajo nagrade na svetu.

    OdgovoriIzbriši
  5. Zgodovinski miti?26. 1. 10, 11:21

    http://www.martinlutherking.org/

    Neki američani so naredili to stran, ki se oddaljuje od splošno sprejetega mita o Kingu. Kaj je res si pa ne upam povedati. Veliko mitov so ustvarili ti, ki so ustvarili mit Kinga, zato smo lahko upravičeno skeptični.

    OdgovoriIzbriši
  6. Zgodovinski miti?26. 1. 10, 11:23

    Najslabše je to, da verjamemo kar nam paše verjeti.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j