Sporočilo izpod iglic

Vas popade vznemirjenje, če rečem, da je Beseda postala meso? Vas presenetim, če rečem, da je zdaj Bog res blizu, čisto blizu vas? Verjetno ne več, kajneda? Romantika polnočnice je mimo in božič smo že pospravili v omaro, v škatlo za naslednji december.

Evangelij pa še vztraja. Še naprej govori o Besedi, ki prihaja na svet. Na malega Jezuščka v jaslicah pa se vsipajo iglice ... kot se bodo kmalu nanj vsipale vsakdanjosti, ki jih začenjamo znova. In kmalu bo lahko mali Jezus v jaslicah le še prijeten spomin, samo še beseda ... »Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal.« (Jn 1,10)

Smo sploh postavili Jezusa v jasli, v naše nečednosti, v naše smetišče? Smo si dovolili, da ga vzamemo v svoje bolečine, dvome, razočaranja? Smo sploh dopustili, da nam Bog ponudi odgovor na naše padce? Imam občutek, da grejo naši božiči skupaj s poticami v greznico. Najsi gre za prekrasna doživetja, za pobožnosti, prelepe melodije, največkrat božič v nas ne prinese luči, ampak še večjo slepoto, napuh, da se imamo za nekoga, ki nima jasli, gnoja, umazanije. Pred naša vrata prihaja Bog, mi pa vztrajno odkimavamo, da ga ne potrebujemo. Da v naši hiši ni prostora zanj. Oj, ti mesto betlehemsko ... In iglice padajo ...

Živeti božič namreč pomeni sprejeti Besedo, da postane meso. Pokloniti ji svoje življenje, da ne bo samo navdih pisateljev in misel filozofov, temveč resničnost, prava, otipljiva resničnost, v katero želi priti. Ne zato, da bi si jo podredila, marveč da bi jo spremenila. In vsaka naša resničnost potrebuje spremembe, mar ne? Pa naj gre za en sam samcat korak ali misel. Če ne prej, bomo to spoznali takrat, ko se nam bo resničnost zagabila.

Takrat bo še vedno pod iglicami, prav gotovo. Čakal bo, da z adventnimi pesmimi bolečine in razočaranj začutimo, da ga potrebujemo; čakal, da pred jaslimi umolknemo; čakal, da se sklonimo vase in ga povabimo v vsak dan, ne samo v zimski mraz, ampak tudi v strahove popkov, v neznosno vročino, v stisko minevanja.

Čakal bo, da se naveličamo teme. Kajti šele takrat bomo res pripravljeni na božič.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več