Spomni me, da sem ...

Ko sem prišel v Idrijo, sem na nočno omarico postavil otroško risbo, na kateri sta dve roki, ki držita pateno s hostijo in kelih. Samo roki, brez obraza, nad njima pa mavrica. Ne gre za vrhunski dosežek otroške slikarije, je pa prisrčna slika, ki jo imam rad zaradi njene preprostosti in neposrednosti. Pa tudi zato, ker otroci včasih narišejo kako stvar, ki je sicer ne razumejo, ima pa močan pomen.

To se nam zgodi večkrat. Večkrat naredimo stvari, ne da bi se zavedali, kako velik pomen imajo za naše življenje. Ne vemo, kaj vse nam prinese drobna pozornost ali odpoved, niti se ne zavedamo svojih pomembnejših korakov, kot so poroka, rojstvo otrok, prestana bolezen ali smrt ali še kaj drugega. Kar rišemo, ker čutimo, da moramo tako risati, pa ne vemo, zakaj.
Tudi jaz ne vem, zakaj sem jo postavil tja. V Novi Gorici je bila denimo na povsem drugem, odročnejšem mestu. Naredil sem nekaj, kar sem moral narediti. Zato, da bi ta teden prišel do nekega povsem novega spoznanja: da me spominja, zakaj sem tu in kdo sem.

Ljudje velikokrat rabimo nekaj ali nekoga, ki nas spominja, kdo smo. Pa četudi majhna otroška slika, prav ti nezavedni gibi, ki jih delamo tudi sami. Znamenja smo že narisali, že so v naših življenjih, samo na pravo mesto jih je potrebno postaviti, da nam bodo vedno pred očmi, da nas bodo vedno opominjali in spodbujali, nam svetovali in predlagali.

Kaj je za vas ta slika? Kaj počiva na vaši nočni omarici, na prvem in zadnjem pogledu dneva? Ob čem si vsak dan izprašate vest, ali ste bili res to, kar morate biti, in ali ste s tem spremenili svet? Človek mora vsak dan znova preverjati, kdo je in kje na svoji poti se nahaja. Zato, da bi znal ubrati naslednji korak. Da bi tudi jutri zmogel biti to, kar je.

»Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.« (Lk 4,18-19) Predstavljam si, da bi ti stavki ležali na Jezusovi nočni omarici. Ker so mu dale gotovost, ker so mu dale načrt, ker so mu dale zavest, da je nekdo, ki ga pošilja Duh, Bog. In nekaj podobnega bi moralo ležati na naših nočnih omaricah, pa čeprav ne enako zapisano. Morda pa takole, z drugimi besedami, z istim pomenom: »Sem oče dveh otrok in mož svoje žene, njihov varuh in tisti, ki jim dajem pogum.« Ali: »Imam srečo, da je moja punca živa in zdrava in da ji lahko vsak dan povem, da jo imam rad.« Ali: »Sem cestni pometač in brez mene bi bil svet veliko bolj umazan.«

Stavki, ki smo jih pozabili, ko smo gledali na velike in uspešne kariere. Stavki, ki jih potrebujemo, da bi vedeli, da je največji dosežek v življenju človeka, da postane človek. Stavki, ki nam bi dajali zjutraj pogum, zvečer pa tolažbo.

Ne moremo živeti brez njih. Ne moremo, če zvečer ne ugotovimo: »Danes se je to Pismo izpolnilo ...« (Lk 4,21)