Preskoči na glavno vsebino

Nove tehnologije, novi odnosi - 2.

V spletnih odnosih ostati takšen, kakršen si? Pri vsem tem razmisleku nekaj zagotovo manjka: to smo mi sami, vpeti v filozofijo odnosov, ki je postala takšna, kakršno so narekovali mediji. Tako se v njih obnašamo z neko posebno etiko, s posebno »določenimi« pravili obnašanja, ki hkrati kličejo po samouveljavitvi in se skrivajo pred drugimi. Zanimivo? Smešno? Morda. Toda prav taki postajajo tudi odnosi, ki jih ne doživljamo preko ekrana. In v tem je mogoče najti največji primanjkljaj teh odnosov. V pojmu in izkušnji prijateljstva.

»Prijateljstvo je velika človeška dobrina, ki pa je brez končne vrednosti, če postane sama sebi namen. Prijatelji morajo drug drugega podpirati in spodbujati pri razvijanju darov in talentov, da bi jih lahko dali na razpolago človeški družbi.«

Je pri tem računalniška komunikacija v korist? Lahko da. Lahko pa se zgodi povsem nasprotno. In, resnici na ljubo, kljub vsem dokazom, ki jih lahko dobivam sam ali preko drugih izkušenj, tudi sam spoznavam, da se odnosi tam, kjer prevladuje »digitalna komunikacija«, skrčijo na SMS sporočila, na minimalizem sporočanja in individualizirani svet, v katerem ni prijateljstev, ampak jih nadomestijo znanstva. Taki odnosi pa več jemljejo, kot dajejo.

»Po prijateljstvih rastemo in se razvijamo kot ljudje. Pravo prijateljstvo že od nekdaj velja za eno največjih dobrin, ki jih človek lahko doživlja, zato moramo biti previdni, da pojma ali izkušnje prijateljstva ne bi nikoli razvrednotili. Žalostno bi bilo, če bi zaradi želje po vzdrževanju in razvijanju spletnih prijateljstev zanemarjali naše družine, sosede in tiste, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju v okviru službe, izobraževanja in prostega časa. Neurejena želja po virtualnih stikih posameznika lahko prikrajša za resnične in žive odnose in vnese neravnotežje v počitek, tišino in refleksijo, ki so potrebni za zdrav človeški razvoj.«

Ne razumimo narobe: virtualnost je v človekovo življenje vnesla veliko dinamike, ki človeka priganja k ustvarjalnosti in lahko tudi k trudu. Ima velik potencial, kot sem omenil na začetku. Toda vsaka stvar z velikim potencialom zahteva tudi veliko samorefleksije in odgovornega ravnanja. Veliko bolj kot kdajkoli prej namreč stojimo na dveh svetovih: prvem, v katerem smo, kar smo, in drugem, v katerem smo lahko to in še vse, kar si želimo biti, pa morda nismo. Sami lahko postanemo blago, ki se nudi, in ki se ceni samo po izgledu in številkah. »Ne smemo dopustiti, da bi nas prevarali tisti, ki nas vidijo samo kot potrošnike na trgu nediferenciranih možnosti, kjer izbira sama postane dobrina, novost nadomesti lepoto in subjektivna izkušnja izrine resnico.«

»Človeška srca hrepenijo po svetu, kjer ljubezen traja, kjer se darovi delijo, kjer se gradi edinost, kjer svoboda najde smisel v resnici in kjer v spoštljivem občestvu odkrivamo lastno identiteto. Naša vera se lahko odzove na ta pričakovanja, zato postanite njeni glasniki.« Kako to storiti, pa mora odkriti vsak med nami sam.
Oznake:

Komentarji

  1. Lojze Potočnik3. 6. 09, 19:44

    Jaz še vedno prisegam na osebna prijateljstva. Tako da vidim in ga se lahko dotaknem. računalnik in SMS-i so mi samo za pripomoček in ne kot glavno vodilo.
    nihče ne ve, kdo se skriva za tistim virtualnim ekranom nasproti nas.
    Prijateljstvo je res dobrina, ki jo ne moremo z ničem zamenjati. Lepo si napisal in Čav.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več