Preskoči na glavno vsebino

Če je Bog za nas ...


Naj razčistimo že na začetku: kdor hoče, da je njegovo življenje rodovitno, ta se mora prepeljati na drugo stran. Kdor hoče biti kristjan, ne more biti kristjan samo na prisojni strani, na bregu, kjer smo doživeli njegovo čudovito lepoto v pomnožitvi kruha.

Recimo drugače: kdor hoče biti kristjan, to ne more biti samo v cerkvi ali samo doma, tam, kjer je varno. Biti kristjan pomeni biti mornar. In lahko si mornar, ki nikdar ne stopi na barko. A kakšen mornar je to?

Dobro. Potem recimo, da se je treba pogumno podati na odprto morje, zaveslati na vso moč, izkazati se v svojem krščanstvu. Živeti življenje in krščanstvo v vsej njegovi drznosti. A tu lahko trčimo v drugo skrajnost, ki jo imamo radi vsi ljudje: lahko postanemo mornarji, ki si predstavljajo, da zaradi tega, ker so mornarji, lahko obvladajo morje.

Ne vem, če ste že opazili, a kristjani se tolikokrat obešamo na svoje krščanstvo kot na kakšno zavarovalniško kritje: če sem kristjan, se mi ne bo zgodilo nič. In potem kot učenci mimogrede zaidemo v tak ali drugačen vihar in marsikatero krščanstvo se potopi. Se sprašujemo: »Kako je to mogoče? Jaz sem se zavezal Bogu in on me je pustil na cedilu.« Nimamo nobene koristi od njega, kaj bi torej z njim počeli?

Kako je to mogoče? Nekdo, ki je naš prijatelj, ki pravi, da nas varuje kot mati otroka, spi na palubi, mi pa tačas komaj premagujemo viharje. Kako je to mogoče?

Za kogar je Kristus talisman, naj se nikar ne podaja na morje življenja. Jambor, da, svetilnik, zvezda, a ne protijedrski ščit. Kristus je trdnost, zvestoba. Kar pomeni: biti kristjan ne pomeni biti brez ran, ampak vedeti, da v ranah nisi sam. Verovati, da te uči hoditi, ne pa, da hodi namesto tebe. Zaupati, da je njegov spanec na krmi samo zagotovilo, kolikšno moč ima nad tvojim življenjem.

Seveda pa imaš še vedno možnost, da ostaneš na bregu. Toda potem tvoje krščanstvo umre, ker je neživljenjsko in nikomur koristno. Vem, kot vsak od nas boš stopil s strahom na ladjo. Morda pa te bo le prepričalo: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim 8,31)

Komentarji

  1. Tudi sam sem razmišljal o tej pravzaprav vraževerni podobi krščanstva. In sem vesel, da si jo še bolj razvil. Prav tako sem vesel poudarka, da ne smemo nikoli ostati, kjer smo, zadovoljni sami s sabo in trenutnim stanjem. Treba je odločno kreniti proti cilju. Bog je za nas - ali smo mi res tudi za Boga?

    OdgovoriIzbriši
  2. jaz tu,čudit napisn,jest nism niko zadovolen sam s sabo pač taku je

    miha

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j