Preskoči na glavno vsebino

"Ta mali"


Kakor marsikoga drugega, je tudi mene doletela »čast«, da sem v svoji družini najmlajši otrok. V paketu s tem sem dobil naziv »ta mali«. Ironija tega vzdevka pa je, da ga ponavadi v družini nosijo najvišji. Tako je tudi pri naši družini. Jaz sem zrasel, zrasel nad oba brata, še vedno pa sem »ta mali«. In bom to (ne pa tak) tudi ostal.
Tega ne pravim, da bi se hvalil pred vami. Samo želel bi vam pokazati, da so človeške sodbe velikokrat čudne, da, celo smešne. Ne govorijo vedno tega, kar je res. Tega, kdo je majhen in kdo velik torej ne gre meriti po človeških besedah, pa tudi po svojih očeh ne. Človekova majhnost ali veličina se meri od znotraj. Tja pa le stežka sežejo človekove oči.
Kdo so torej »ta mali«, ki poznajo Jezusa, in kdo »ta veliki«, »razumni« in »modri«, ki ga ne?
Se bom vseeno zanesel na človeške oči in na to, kar se vidi. Pri tem bom uporabil staro kmečko modrost, s katero so večkrat »tolažili« mojo vseeno majhno rast: da je delo pri tleh. Če je tako, potem se je treba k delu sklanjati, počepniti, poklekniti. Tako pri tleh ni samo delo, ampak tudi človek, ki dela. Kdor pa dela, ni imun pred poškodbami, napori, utrujenostjo, pa tudi razočaranostjo in obupom. Prav zato, ker je vajen porazov in neuspehov, sklanjanja k tlem, tak človek postane majhen, »ta mali«.
Tak mora postati vsak, ki hoče razumeti Boga in njegovo čudno logiko.
Ta pravi, da se ga ne spozna za knjigami, ampak z jarmom na ramah. Da ga ni mogoče najti na kavču, ampak z bremenom na hrbtu. Pa če gre za kup krompirja ali mojega težkega brata, ki ga nihče noče videti in ne sprejeti. Nesejo ga lahko le »ta mali«. »Ta mali« kakor Božji Sin, največji človek vseh časov. Ker je ljubezen (tudi) bolečina, sklanjanje, ne (samo) uživanje.
(Psst, prav tam, na tleh, zakopan v cestnem prahu in blatu, leži človekov mir (in skupaj z njim zadovoljstvo)).

Komentarji

  1. ta mali pač vedno ostanete ta mali. tko je. :)

    drugače pa lahko pogledaš tud z druge strani: če te nekdo kliče "ta mali", pomeni da imaš starejše brate/sestre, ki jih skrbi zate, čeprow svojo ljubezen včasih kažejo na nenavaden način. jah, sej sm jst isti. sindrom starejših bratov najbrž :)


    ps: ja, tud moj "ta mali" brat je za glavo večji od mene :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Vredno je biti 'ta mali', vendar to nismo, če se s tem hvalimo. Pravi 'ta mali' so tisti, ki jih sploh ni opaziti, ki se tudi sami ne rinejo v ospredje, pa so vseeno tam. Nagovorljiva pesem je 'Una vita da mediano' kantavtorja Ligabue-ta, ki govori o nogometnem defenzivnem vezistu, ki celo (nogometno) življenje preživi kot neopazen, v resnici pa je marsikaj v igri odvisno prav od njega (na EP je tak primer Marcos Senna). Res je, da morajo taki precej več prenesti, narediti itd. imajo pa večje zadovoljstvo, saj so veliki v Božjih očeh.

    OdgovoriIzbriši
  3. Dobra "teorija" o malih. Običajno mali se počutijo zapostavljene zato dajo veliko več od sebe in res, mali pokažejo veliko.

    Morda je iz tega nastal tisti pregovor, da se močen strup hrani v majhnih posodicah...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.