"Ta mali"

Kakor marsikoga drugega, je tudi mene doletela »čast«, da sem v svoji družini najmlajši otrok. V paketu s tem sem dobil naziv »ta mali«. Ironija tega vzdevka pa je, da ga ponavadi v družini nosijo najvišji. Tako je tudi pri naši družini. Jaz sem zrasel, zrasel nad oba brata, še vedno pa sem »ta mali«. In bom to (ne pa tak) tudi ostal.
Tega ne pravim, da bi se hvalil pred vami. Samo želel bi vam pokazati, da so človeške sodbe velikokrat čudne, da, celo smešne. Ne govorijo vedno tega, kar je res. Tega, kdo je majhen in kdo velik torej ne gre meriti po človeških besedah, pa tudi po svojih očeh ne. Človekova majhnost ali veličina se meri od znotraj. Tja pa le stežka sežejo človekove oči.
Kdo so torej »ta mali«, ki poznajo Jezusa, in kdo »ta veliki«, »razumni« in »modri«, ki ga ne?
Se bom vseeno zanesel na človeške oči in na to, kar se vidi. Pri tem bom uporabil staro kmečko modrost, s katero so večkrat »tolažili« mojo vseeno majhno rast: da je delo pri tleh. Če je tako, potem se je treba k delu sklanjati, počepniti, poklekniti. Tako pri tleh ni samo delo, ampak tudi človek, ki dela. Kdor pa dela, ni imun pred poškodbami, napori, utrujenostjo, pa tudi razočaranostjo in obupom. Prav zato, ker je vajen porazov in neuspehov, sklanjanja k tlem, tak človek postane majhen, »ta mali«.
Tak mora postati vsak, ki hoče razumeti Boga in njegovo čudno logiko.
Ta pravi, da se ga ne spozna za knjigami, ampak z jarmom na ramah. Da ga ni mogoče najti na kavču, ampak z bremenom na hrbtu. Pa če gre za kup krompirja ali mojega težkega brata, ki ga nihče noče videti in ne sprejeti. Nesejo ga lahko le »ta mali«. »Ta mali« kakor Božji Sin, največji človek vseh časov. Ker je ljubezen (tudi) bolečina, sklanjanje, ne (samo) uživanje.
(Psst, prav tam, na tleh, zakopan v cestnem prahu in blatu, leži človekov mir (in skupaj z njim zadovoljstvo)).