Besede za srce

Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...

»Učitelj pravi: Kje je moj prostor, kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci?« (Mr 14,14)  Učitelj išče prostor za »velikonočno jagnje«, tako imenujejo učenci to sveto večerjo, ki jo obhajamo še danes. Velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci vsako leto prvi dan opresnikov klali v spomin na tisto čudežno noč, ko so v Egiptu pomrli vsi prvorojenci, razen tisti, ki so imeli podboje vrat pomazane z njegovo krvjo, Jagnjetovo krvjo. Bila je znamenje, da so v hiši tisti, ki pripadajo Bogu. To jih je rešilo smrti in suženjstva.  To jagnje, pove evangelist, je postal Jezus sam: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.« (Mr 14,24) Njegova kri od tedaj rešuje smrti tiste, ki se pomažejo z njo, ki s tem postanejo Njegovi , prav tako kot so se pomazali Izraelci, da so ostali živi. Tisti, ki so Njegovi, v Njegovi ljubezni ne umrejo nikoli. Tisti, ki imajo z njim isto telo, isto kri.  In je odtlej vsak dan velika noč. Ker je enkrat na leto premalo pomazati se z Njegovo kr...

Zadnje Jezusove besede v evangeliju po Mateju, tiste o oznanjanju in krščevanju, morda bolj kot o tem, kaj Jezus želi, da se po njegovem odhodu zgodi z drugimi, govorijo o nas , njegovih učencih. Ko nas namreč pošilja oznanjat in krščevat ljudi, jim govoriti o Bogu, jim kazati Boga, to dela predvsem zato, ker ve, da je to najboljši način, da učenci res ostanejo iskalci.  Oznanilo namreč še bolj kot tiste, ki jih poslušajo, spreminja oznanjevalce. Da se torej pustijo učiti. Da se sprašujejo, koliko res živijo to, o čemer govorijo. Da se jim ob tem, ko bi morali blagosloviti nekoga, ki ga sovražijo, zatakne slina v goltancu. In jih tako počasi spreminja v svojo lastno podobo! Podobo Boga, po kateri smo bili ustvarjeni.  In naš Bog je skupnost, Sveta Trojica: »Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19-20) O svetih odnosih gre naše oznanilo, če povemo drugače. Ker smo resnično podoba Boga, takrat oznan...

"Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne bi prenesli.« (Jn 16,12)  Veliko stvari ne razumem. Najbolj pa to, da nekatere dobronamerne besede povzročijo veliko škodo in da nekatera slaba dejanja obrodijo dobre sadove. Pa sem si mislil, da kot toliko star človek že nekaj razumem, da že nekaj znam, da se mi o čem že ni treba več pogovarjati, se učiti, poslušati, pa se izkaže za ravno nasprotno. »Še veliko vam imam povedati,« pravi Jezus, »še veliko se morate naučiti, še veliko slišati.« Tudi tisto, česar ne piše v Svetem pismu, kar napiše življenje, ker je tudi to Božja beseda. Božja beseda, ki ji rečemo sedanjost .  A tega se ne da na hitro. So namreč stvari, ki se jih ne da naučiti brez dolgih ovinkov, brez mnogih padcev, brez veliko časa. So stvari, ki jih še ne razumemo. In sprejeti to dejstvo, postati dovzeten za spodbude, kritike, vprašanja, napake, razočaranja in druga podobna spoznanja današnjega dne, pustiti, da nas preoblikujejo in spremenijo, pomeni pustiti se učiti...

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača u...

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (...

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in...