Sočutje

Če se boste sprehodili po razstavi križevega pota Marka Jermana v kripti pod mestnim trgom v Idriji, boste opazili neverjetno stvar, ki jo mogoče vsega vajeno oko zlahka prezre. Kakšna milina sredi vsega krutega sovraštva … Kakšna lepota sredi tako velikega trpljenja.

To je tudi tisto, kar želi v nas zbuditi poročilo o trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ostati lep človek sredi sovraštva, ostati odločen sredi strahu, ostati zaupljiv v noči vere, to je tisto, kar nam je ponudil Bog v noči človeštva preko Kristusa. Bog je prisoten v tem grdem in groznem dogajanju! Najprej v Kristusu, ki tudi danes s podobnim križem hodi po podobnem svetu. Potem pa tudi v ljudeh, ki so bili tistega groznega dne v Jeruzalemu vseeno sposobni nečesa dobrega. Peter, ki se je zjokal. Mož iz Cirene. Stotnik in stražniki. Marija Magdalena in ona druga Marija. Jožef iz Arimateje. 

Malo jih je, pa vendar. Nekaj tistih, ki so kljub vsemu še sposobni verjeti v dobro in lepo in sveto in pošteno, je znamenje Boga, špranja svetlobe, ki pelje v velikonočno jutro. 

In te novice danes potrebujemo vsi. Zdi se namreč, kakor da tega našega na tla padlega sveta ne more rešiti ničesar več. Sočutje pač. Imeti nekaj ljudi, ki še verjamejo v dostojanstvo človeka, to je dovolj, da bo naš svet preživel. Tudi če se zdi vse to boj z mlini na veter, Davida proti Goljatu, kakor nič proti mogočni roki zla. To je kljub vsemu naloga vsakega od nas, ki gleda in pozna Kristusovo trpljenje, tistikrat in danes, ki svojega Odrešenika na križu nosi na prsih – da trpljenje najde odmev ljubezni. Tako, da nekomu ni vseeno. Tako, da je nekdo sočuten. Da ohrani milino. Da zdrži stanoviten v časih preizkušnje, ko nas ima, da bi postali kakor vsi drugi.

To pomeni prinesti Boga na ta svet, ki si misli, da ga ne potrebuje. In to je povsem dovolj. Ljubezen bo preživela, če bo preživela v nas.

(misel na cvetno nedeljo, leto A)