6. dan Camina: Videti več

Nikoli poprej nisem čutil sredinca na nogi. To naredi bolečina. Več čutiš. In tudi zaradi bolečine postaneš vsaj nekoliko počasnejši, umiriš korak in kar naenkrat vidiš stvari, ki jih preprosto ne opaziš, če si zdrav in (pre)hiter. Kapljice rose na drobni cvetlici, gosenice na poti, polže s prelepimi vzorci na svojih hišicah, oblake in zlato pšeničnega polja, pa tudi bolečino romarja, ki šepa, občuduješ njegovo vztrajnost in optimizem, imaš čas, da mu rečeš dve besedi in mu prepustiš uho, ki mu lahko izlije bolečino.

Začel sem več moliti. Moje jagode rožnega venca se pretakajo med prsti in meči in kolenom. Za vas sem molil. In za to, da bi šla nevihta mimo. Še sem se bal strašljivo črnih oblakov na obzorju, ki so nam ves dan grozili, a so se vseeno ves čas pred nami umikali in nas počakali tik pred mestecem Los Arcos, ki je naš današnji cilj. Želim si nekoč iskreno veseliti se tudi dežnih kapelj, tudi v njih gledati dobroto Boga, ki nam je danes na pot postavil brezplačno pipico črnega vina, klopce, vodo in pa toliko dobrih ljudi, ki se nam smehljajo in za nami kot v blagoslov eden za drugim kličejo "Buen Camino!"

Morda pa je danes svet lepši tudi zato, ker sem končno eno noč spal, kot se spodobi. Dobro spati je tudi dar, katerega dragocenosti se zaveš šele takrat, ko cela eskadrilja smrčačev udari po tebi in tudi čepki za ušesa ne morejo nič.