8. dan Camina: En korak naenkrat

Tik nad Nájero, blizu v kamen izklesanih jam, smo se usedli med travne bilke in praznovali mašo. Toda tokrat je bila to res nemirna maša. Hitel sem, ker nam je v obraz pihal močen veter in se je na obzorju kar meglilo od močne nevihte. Dežja pa še celo uro v Nàjeri ni bilo.

V bistvu sem bolj prestrašen človek, kot se zdi. Veliko stvari me skrbi. Vsak dan pregledam vremensko napoved za več dni naprej. Prestrašen pogledujem proti nebu in hitim z mašo. Preden sem šel, sem se bal, da ne bi česa pozabil. In na poti iz Logroña do Nàjere, ki se vije med neskončnimi vrstami trt, sem jamral nad svojim strahom, kakšen bom kot župnik, kaj bo župnija naredila z mano in ali me bo spremenila v človeka, kakršen si ne želim biti.

"Ne skrbite." (Mt 6,25)

Camino me počasi uči, da je najbolje hoditi in živeti en korak naenkrat, samo en korak in nič več kot to. Če preveč hitiš, se ti to maščuje z vsaj kakim žuljem, če ne še s čim hujšim. V to me prepričuje že toliko in toliko romarjev okoli mene. In ko ti enkrat uspe v enem dnevu narediti 30 km, kot smo jih danes, hitro postaneš požrešen in bi rad hodil še hitreje in hitreje. Rad bi čimprej dosegel cilj. Pa ne gre. Camino je daljši, kot si mislim. In je prav, da je tak.

Pri sebi naštevam veliko slabosti. In rad bi rešil vse hkrati in čimprej. Pa ne gre. Počasi je treba. En korak naenkrat. Zato je Camino tako zdravilen. Ker traja. In prehodiš ga lahko samo tako, po en korak naenkrat.