1. dan Camina: Ko te megla opeče

Nad staro baskovsko Saint-Jean Pied de Port so se dvigale meglice. Naravnost na pot, kamor smo stopali, previdno in počasi, na pot med zelenečimi logi in ovcami, konji in kravami, ki so se kot vsak drug dan pasli na njih.

Množica popotnikov je šla pred nami in za nami, vsak s svojo zgodbo, vsak s svojo potjo. In morda se je v slehernem izmed njih kakor v meni počasi odpirala Pandorina skrinjica strahov in vprašanj. Bom zmogel? Bom zmogel na tisoče in tisoče korakov? Me čaka uspeh ali poraz ali kaj drugega, česar se bojim, da bo prišlo, pa čeprav tega sploh še ne poznam? Vsak korak je prinesel novo, nepričakovano bolečino, zdaj v kolenu, potem v mečih, na stopalu, pa na hrbtu, ki pač ni vajen takšnih bremen. Vsak korak je prinesel novo skrb, a tudi novo lepoto. Počasi smo se dvignili nad meglo in počasi in nepričakovano nas je grelo sonce. Obrazi in roke in noge so nam začeli žareti. Se tako zgodi vsakič, ko si se sposoben podati v neko svojo meglo, na neko pot, ki se je v sebi pravzaprav neskončno bojiš, čeprav te hkrati privlači?

Pot je bila dolga, morda predolga za prvi dan. In tudi temu primerno težka. Toda kdor je šel na pot, je gledal morje megle pod seboj in pravljično skrivenčena drevesa, preproge resja in igre meglic. In je bil vesel vodnjaka na poti in špagetov s tuno in prijateljev, ki so hodili s tabo in poslušali jamranje in kruljenje želodca kot bi bilo pesem ptic nad nami.

Pot veliko vzame in veliko da.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več