2. dan Camina: Dva angela ob mrzli reki

Prvi je prinesel kos chorrita, ko smo uničeni po strašni vročini sedeli pod nekimi hrasti, dehidrirani in utrujeni še bolj od sonca kot od vročine. Potem smo se spustili do ljubke vasice Zobiri in tam pod starinskim kamnitim mostom v mrzli reki osvežili svoja prepečena telesa. In ker smo počakali vročino, da je minila in se šele potem preko lepih travnikov podali proti Larrasaoñi, smo tako prišli prepozno in so albergo že zaprli. Bili smo preprosto preveč utrujeni, da bi šli do naslednje vasi. In potem je prišel drugi angel, iz Normandije. Samo to je rekel, da smo pač vsi romarji in da naj smuknemo v hišo, ne da bi za to kdo vedel. In zdaj smo tu, na tleh pri kopalnici in hvaležni za bogat dan, poln sonca in robidnic in dobrih ljudi, počasi tonemo v spanec.

Noge bolijo in ramena tudi in kožo, ožgano od sonca, zaskeli vsak dodatni žarek. Ampak preden sem šel, so mi Dornberškovci rekli, naj si ne mislim, da bo šlo brez bolečin. Res ne bo šlo. Če hočeš srečati angela moraš hoditi po poti, ki te čaka. In hoditi pomeni imeti bolečine. Imeti bolečine pomeni počasi čutiti in se zavedati, kdo si. Sprejeti bolečino pomeni sprejeti to, kar si. In po teh dveh dneh vidim, da sem slaboten in šibek človek, ki gre velikokrat čez svoje meje, da bi drugim dokazal svojo vrednost. A zdaj hodim, kolikor pač morem, počasneje, kot bi sam rad. Počasi sprejemam bolečino. Počasi sprejemam samega sebe. In poleg so angeli, ki jih pošilja Gospod. Nisem sam. Nekdo hodi z menoj.