Preskoči na glavno vsebino

Glej in se čudi

foto: Marko Rijavec
Vredni ste več kakor veliko vrabcev. (Mt 10,31)

Nekaj najlepšega mi je pod večer sesti pred nebo in se zazreti vanj. Z velikim občudovanjem gledam večerno nebo, njegove lepe barve in igre z oblaki. In ob njem velikokrat pomislim na svojo majhnost, omejenost, na svoje ozke poglede nasproti tako velikega in lepega in odprtega in širnega neba, pripravljenega, da se ponudi vsakemu, prav vsakemu človeku, ki ga ima čas pogledati. Tudi meni, zaprtemu in omejenemu človeku.

Takšen sem pred ljubeznijo Boga.

Zadnje čase me pretresa lastna omejenost, pomanjkljivosti in napake, grehi, ki sem jih naredil. Res, bolj kot kdajkoli prej se zavedam, kako majhen sem, kako veliko slabosti imam in kako veliko je še tega, v čemer moram zrasti. In to moje uboštvo bi lahko zameglilo vse lepote neba. Pa jih ne. Ker še vedno gledam vanj in ko gledam vanj, postajam drugačen, lepši, širši, ker sem bolj miren, vedoč, da me kot nebo objema nekdo, ki je večji od moje omejenosti in zaprtosti. Vedoč, da je nekdo, ki me ima rad takega, kot sem. Grešnika, ne popolneža. Da me ima rad, čeprav ni ničesar, s čimer bi si to zaslužil.

Veliko negativnosti je v našem svetu. Četudi menite nasprotno, je po moje to tako, ker si ljudje ne znamo priznati, da smo grešniki. Kdor prizna svojo grešnost, kdor bo pri sebi ugotovil, kako majhen in slaboten je, bo v svojem življenju opazil Božjo veličino, lepoto, dobroto in ljubezen, ki je mnogo večja od človekove majhnosti. Bo opazil, kako majhen in slaboten je on in kako velik in lep in dober je Bog. Kako večji od vsega, kar ga teži in utesnjuje, kako lepši od vsega, kar pozna, kako bolj dober od vsega, kar je sposoben, ker mu daje vse, kar potrebuje – in več, veliko več, kot si zasluži.

Če je ta ugotovitev pristna, potem to ni dejstvo, ki bi nas užalostilo, ampak dejstvo, ki nas prepričalo, da je človekova vrednost v ljubezni Boga. Ne v njegovih sposobnostih, lastnostih, dosežkih ali diplomah, temveč v ljubezni Boga. In s tem dejstvom se lažje živi. Ker je lepo živeti od dejstva, da ni prav ničesar, kar bi ti zbilo vrednost. Niti lastna dejanja ne.

To čutim, ko gledam večerno nebo in od lepote nimam besed. Reči »uau!« pred stvarmi, ki nas osupnejo, je pomembneje, kot si mislimo. Takrat še najbolj razumemo, kako zelo vredni smo in kako rad nas ima Bog.

Komentarji

  1. Lepo napisano! Čudenje je res balzam za dušo. Mi prihaja na misel tale lep sestavek Phila Bosmansa: Čudovito je biti preprosto človek in preprosto živeti. Zazreti se v nebo in videti sonce, opazovati cvetje in zvezde ponoči. Delati, kar te veseli. Sanjati. Pustiti domišljiji prosto pot. Biti zadovoljen. Tedaj postane življenje praznik.

    OdgovoriIzbriši
  2. Vsak kristjan mora in more imeti sposobnost videti lepoto, sijaj in srečo, ker je Bog v vsem in presega sleherno čudo. Le-ta ima vrednost edino v odnosu do Njega. Bodimo odprti v izražanju čustev. Tako bomo razvozlali notranji svet ... in postali odprti za čudenja in čudeže ... :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j