Preskoči na glavno vsebino

Verujem v Kristusa, verujem v Življenje

vir: wikipedia
Tisti res pravoverni in tradicionalni judje na svoje čelo in levo roko še vedno pred vsako jutranjo molitvijo zavežejo drobne škatlice (ki jim rečejo filakteriji), v katerih je pergamentni svitek. Na njem je zapisan odlomek iz Postave, ki pravi, da jih je Gospod izpeljal iz Egipta z močno roko. Da jih je Gospod rešil. Zavežejo jih tja, da bi jim bile te besede vedno pred očmi. Da bi se jih spomnili.

Čeprav tega niso doživeli sami, je ta spomin za jude ključna stvar. Kajti oni se hočejo in se morajo – če želijo ostati judje – vedno spominjati, da je njihov Bog Bog, ki rešuje. Ker je to dejstvo, in sicer odločilno dejstvo. Dejstvo, zaradi katerega še živijo. Dejstvo, zaradi katerega obstajajo, ker brez njega ne bi več. Konkretni dogodek iz njihove zgodovine utemeljuje, da je to res. Da to ni samo praznoverje, ampak resnica, ki se vsakič, ko se je spominjajo, zgodi še enkrat. Da, Bog jih ob vsakem spominu reši še enkrat. In sicer iz najhujše smrti vseh smrti: smrti upanja.

Rešuje jih spomin, da. Če človek nima spomina, nima nikakršne opore. Nima ničesar, na kar bi se zanesel, ničesar, na čemer bi lahko gradil. Nima temeljev. In če tega nima, blodi. Zato človek potrebuje nekaj, kar ga spominja pomembnih stvari. Kajti v življenju pride preveč situacij, ki ga nagibajo k pozabljanju. In pozabljanje je umiranje.

Kristjani sicer nimamo filakterija, imamo pa križ. Imamo Sveto pismo, zakramente, molitev, blagoslovljeno vodo. Imamo evharistijo, vsak dan, vsako nedeljo se zbiramo ob njej. Ker jo potrebujemo, da bi se spomnili. Česa? Da bi se spomnili in ne pozabili »Jezusa Kristusa, od mrtvih vstalega.« (2 Tim 2,8)

Da ne bi sredi življenja, v katerem je tako veliko smrti, tako veliko porazov, tako veliko zla in brezupa, da ne bi sredi vsega težkega pozabili Boga, ki premaguje smrt. Boga, ki bo vse zlo, zlo nas in drugih ljudi, preživel. Boga, ki bo preživel v naših mrtvih odnosih. Boga, ki bo premagal našo smrt v navidez nerešljivih situacijah. Boga, ki bo premagal občutek, da nekoga ne moremo niti videti, kaj šele, da bi mu odpustili. Boga, ki bo premagal naš odpor, naše sovraštvo in sovraštvo drugih do nas. Boga, ki bo premagal vse, v čemer kot ljudje umiramo.

Da ne bi pozabili, da je Bog z nami in da bo premagal vse, prav vse smrti našega življenja. Ker se je to že zgodilo. In ker se to dogaja vsakič, ko se tega spomnimo.

Spominjati se tega, spominjati se Boga, in sicer Boga, ki premaguje smrt, vedno in povsod, v vsaki situaciji dneva, pri vsaki misli, pri vsaki odločitvi, je za nas ključna stvar. Je tisto, zaradi česar smo kristjani ali pa nismo. Je tisto, kar gradi našo identiteto, naše upanje, naše veselje. Je tisto, zaradi česar kot ljudje preživimo. Je tisto, zaradi česar se ob porazih dvignemo in začnemo znova. Je tisto, zaradi česar odpustimo. Je tisto, zaradi česar imamo še vedno radi ljudi, četudi so nas razočarali. Je tisto, zaradi česar sploh še živimo, četudi smo brez vsega.

Brez tega spomina nimamo ničesar. Kajti brez tega spomina te v življenju premaga smrt.

Zato je ta spomin naše življenje: »To delajte v moj spomin.«
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni10. 11. 13, 12:48

    Včeraj sem govorila z misijonarjem, ki je v teh dneh na obddihu v Sloveniji. Rekel je: veš pri nas je edina rešitev samo vsakdanje priporočilo Bogu in nič drugega. Če padeš, se porežeš... V Afriki te samo Bog lahko reši in nihče drug... Ja, da bi imeli tako vero v Boga, kot jo ima misijonar, ki ve da njegovo življenje odvisno samo od NJEGA in ne od zdravnikov, tuje pomoči...

    OdgovoriIzbriši
  2. Andreja11. 11. 13, 19:48

    Ne znam tako lepo pisati, me pa vaše besede vedno na novo izjemno nagovore, zato vstrajam v položaju, čeprav se velikokrat sprašujem o smislu mojega življenja. Zakaj ne vidim odgovora na obzorju.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več