Verujem v Kristusa, verujem v Življenje
 |
| vir: wikipedia |
Čeprav tega niso doživeli sami, je ta spomin za jude ključna stvar. Kajti oni se hočejo in se morajo – če želijo ostati judje – vedno spominjati, da je njihov Bog Bog, ki rešuje. Ker je to dejstvo, in sicer odločilno dejstvo. Dejstvo, zaradi katerega še živijo. Dejstvo, zaradi katerega obstajajo, ker brez njega ne bi več. Konkretni dogodek iz njihove zgodovine utemeljuje, da je to res. Da to ni samo praznoverje, ampak resnica, ki se vsakič, ko se je spominjajo, zgodi še enkrat. Da, Bog jih ob vsakem spominu reši še enkrat. In sicer iz najhujše smrti vseh smrti: smrti upanja.
Rešuje jih spomin, da. Če človek nima spomina, nima nikakršne opore. Nima ničesar, na kar bi se zanesel, ničesar, na čemer bi lahko gradil. Nima temeljev. In če tega nima, blodi. Zato človek potrebuje nekaj, kar ga spominja pomembnih stvari. Kajti v življenju pride preveč situacij, ki ga nagibajo k pozabljanju. In pozabljanje je umiranje.
Kristjani sicer nimamo filakterija, imamo pa križ. Imamo Sveto pismo, zakramente, molitev, blagoslovljeno vodo. Imamo evharistijo, vsak dan, vsako nedeljo se zbiramo ob njej. Ker jo potrebujemo, da bi se spomnili. Česa? Da bi se spomnili in ne pozabili »Jezusa Kristusa, od mrtvih vstalega.« (2 Tim 2,8)
Da ne bi sredi življenja, v katerem je tako veliko smrti, tako veliko porazov, tako veliko zla in brezupa, da ne bi sredi vsega težkega pozabili Boga, ki premaguje smrt. Boga, ki bo vse zlo, zlo nas in drugih ljudi, preživel. Boga, ki bo preživel v naših mrtvih odnosih. Boga, ki bo premagal našo smrt v navidez nerešljivih situacijah. Boga, ki bo premagal občutek, da nekoga ne moremo niti videti, kaj šele, da bi mu odpustili. Boga, ki bo premagal naš odpor, naše sovraštvo in sovraštvo drugih do nas. Boga, ki bo premagal vse, v čemer kot ljudje umiramo.
Da ne bi pozabili, da je Bog z nami in da bo premagal vse, prav vse smrti našega življenja. Ker se je to že zgodilo. In ker se to dogaja vsakič, ko se tega spomnimo.
Spominjati se tega, spominjati se Boga, in sicer Boga, ki premaguje smrt, vedno in povsod, v vsaki situaciji dneva, pri vsaki misli, pri vsaki odločitvi, je za nas ključna stvar. Je tisto, zaradi česar smo kristjani ali pa nismo. Je tisto, kar gradi našo identiteto, naše upanje, naše veselje. Je tisto, zaradi česar kot ljudje preživimo. Je tisto, zaradi česar se ob porazih dvignemo in začnemo znova. Je tisto, zaradi česar odpustimo. Je tisto, zaradi česar imamo še vedno radi ljudi, četudi so nas razočarali. Je tisto, zaradi česar sploh še živimo, četudi smo brez vsega.
Brez tega spomina nimamo ničesar. Kajti brez tega spomina te v življenju premaga smrt.
Zato je ta spomin naše življenje: »To delajte v moj spomin.«
Včeraj sem govorila z misijonarjem, ki je v teh dneh na obddihu v Sloveniji. Rekel je: veš pri nas je edina rešitev samo vsakdanje priporočilo Bogu in nič drugega. Če padeš, se porežeš... V Afriki te samo Bog lahko reši in nihče drug... Ja, da bi imeli tako vero v Boga, kot jo ima misijonar, ki ve da njegovo življenje odvisno samo od NJEGA in ne od zdravnikov, tuje pomoči...
OdgovoriIzbrišiNe znam tako lepo pisati, me pa vaše besede vedno na novo izjemno nagovore, zato vstrajam v položaju, čeprav se velikokrat sprašujem o smislu mojega življenja. Zakaj ne vidim odgovora na obzorju.
OdgovoriIzbriši