Reši samega sebe?

Kristus na križu. Pretresljiva podoba nekoga, ki se ne oklepa svojega življenja, ki noče slišati klicev, ki se mu vedno znova prikazujejo pred očmi ... Reši, reši, reši samega sebe ... Ker je prepričan, da je nekaj bolj vrednega od življenja. Da je nekaj, za kar je vredno prodati svoje življenje. Ljubezen. Ker brez ljubezni ni življenja.

Reši samega sebe ...

Mar ne ta zvok, ta predirljivi glas globoko odmeva tudi v nas, v tolikih trenutkih našega življenja? Ta globoki človekov strah, da bo izgubil, ko bo kaj dal, da bo izgubil, ko se bo čemu odpovedal, da bo izgubil, ko bo drugega postavil pred svoje želje in interese. Da bo nekaj izgubil, ker ni gotovo, da bo kaj dobil nazaj, čeprav hkrati ve, da največ izgubi tako, da ostane sam. Da kakor levi razbojnik umre na križu svojih lastnih želja, če ni sposoben ljubezni, če ni sposoben narediti tega koraka v prazno, kar je darovanje samega sebe za drugega.

Ta dilema ni stvar samo velikih življenjskih odločitev, recimo poroke. Ta dilema se dotika odločitev v naših najmanjših dejanjih vsakega dneva. Ko nekaj naredimo za drugega, to lahko naredimo zato, ker bi res radi drugemu nekaj dali, ali pa da bi nekaj dali sebi, dober občutek, bližino, ki smo jo pogrešali, ali pa lastno priznanje. V enem samem objemu se že vse odloča. Smo človeka objeli zaradi sebe ali zaradi drugega?

Dati ali vzeti, to je vprašanje slehernega dejanja. Vprašanje, v katerem se gradi ali ruši naša ljubezen. Kajti naša dejanja ljubezni niso dejanja ljubezni, če jih delamo zaradi sebe: če ne dajemo, ampak jemljemo.

Toda, ali ne bomo nečesa izgubili, če bomo dali? Kdo nam bo to škodo povrnil, če nas ljubljeni ne bo ljubil nazaj? Ali ne bomo ostali sami in praznih rok?

Zaradi tega strahu, zaradi te dileme visi Kristus na križu. To visenje je njegov odgovor: da namreč brez strahu lahko vse podarimo, ker tako ali tako že vse imamo. Njegovo ljubezen namreč.