S. Kosovel, Jesensko premišljevanje
Ti si zaprt sam vase
in o svoji bolesti molčiš
in v sivem mraku premišljaš,
kako zaman hrepeniš.
Poglej to tiho prirodo,
ko pade jesenski mrak,
tiha je s svojo usodo;
postani njej enak!
Postani kakor gozdovi,
ki črni v zimi molče,
in ko se odprejo grobovi,
bodi tih ko modre goré!
in o svoji bolesti molčiš
in v sivem mraku premišljaš,
kako zaman hrepeniš.
Poglej to tiho prirodo,
ko pade jesenski mrak,
tiha je s svojo usodo;
postani njej enak!
Postani kakor gozdovi,
ki črni v zimi molče,
in ko se odprejo grobovi,
bodi tih ko modre goré!
Marko,
OdgovoriIzbrišihvala, ker vsake toliko časa spomniš na poezijo, predvsem pa, ker izbereš pesmi, ki se dotaknejo src...
Ob prvi priložnosti bom v knjižnici pobrskala za Kosovelom...:)