Skromnost pristoji vsakomur
Dve težki življenjski spoznanji sta. Težko je, kadar človek spozna, da so v življenju prvi in zadnji sedeži. In da se na en sedež lahko usede samo en človek. A drugo, še težje spoznanje, je, da ni prvih in zadnjih sedežev, temveč da so samo sedeži, na katere moramo sesti, ker nanje ne more sesti nihče drug razen nas.
Prvo spoznanje je težko, ker je kruto. Drugo pa je težko, ker je treba zanj biti svoboden.
Namreč svoboden v tem, da svoje vloge na tem svetu ne jemlješ preresno in da je ne jemlješ prelahko. Da se tako zavedaš, da si na mestu, kjer si, pa naj bo to katerokoli mesto, pomemben in nenadomestljiv, da pa se po pomembnosti prav nič ne razlikuješ od katerega koli drugega človeka, pa naj sedi na kakem od ljudi bolj povzdignjenem sedežu ali na tistem, bolj potisnjenim v ozadje in zanemarjenost.
Tej svobodi rečemo skromnost.
Ne, ne potrebujemo je zato, ker bi naše življenje uživalo preveč časti. Ravno nasprotno. Ker svoje življenje in svojo pomembnost tako malo cenimo, jo tako krvavo potrebujemo. Ker bi se veliko bolj cenili, če bi se zavedali, kako pomembno vlogo imamo v tem času in tem kraju, kjer smo, in ne bi verjeli mnenju, da je človek vreden samo če ima moč, če je na vodilnih položajih, če ima dobre ocene in denar ali kako drugače izstopa. Kadar je med ljudmi tako, da je to pomembnejše od človeka samega, ljudje vedno sedimo na napačnih mestih; na mestih, ki niso naša. Ker sedimo tam ne zato, ker si tega želimo ali to potrebujemo, ampak ker si želimo biti opaženi in cenjeni. A vemo, da človek, ki ni tam, kjer mora biti, ne more biti srečen, pa čeprav ima strašansko dobro plačo in nadvse cenjen položaj.
Zato človek potrebuje skromnost. Zaradi sreče. Ker ni srečen tisti, ki veliko ima, temveč tisti, ki malo potrebuje. Ker ni srečen tisti, ki dobi vse, kar si želi, ampak tisti, ki je hvaležen za to, kar ima.
Prvo spoznanje je težko, ker je kruto. Drugo pa je težko, ker je treba zanj biti svoboden.
Namreč svoboden v tem, da svoje vloge na tem svetu ne jemlješ preresno in da je ne jemlješ prelahko. Da se tako zavedaš, da si na mestu, kjer si, pa naj bo to katerokoli mesto, pomemben in nenadomestljiv, da pa se po pomembnosti prav nič ne razlikuješ od katerega koli drugega človeka, pa naj sedi na kakem od ljudi bolj povzdignjenem sedežu ali na tistem, bolj potisnjenim v ozadje in zanemarjenost.
Tej svobodi rečemo skromnost.
Ne, ne potrebujemo je zato, ker bi naše življenje uživalo preveč časti. Ravno nasprotno. Ker svoje življenje in svojo pomembnost tako malo cenimo, jo tako krvavo potrebujemo. Ker bi se veliko bolj cenili, če bi se zavedali, kako pomembno vlogo imamo v tem času in tem kraju, kjer smo, in ne bi verjeli mnenju, da je človek vreden samo če ima moč, če je na vodilnih položajih, če ima dobre ocene in denar ali kako drugače izstopa. Kadar je med ljudmi tako, da je to pomembnejše od človeka samega, ljudje vedno sedimo na napačnih mestih; na mestih, ki niso naša. Ker sedimo tam ne zato, ker si tega želimo ali to potrebujemo, ampak ker si želimo biti opaženi in cenjeni. A vemo, da človek, ki ni tam, kjer mora biti, ne more biti srečen, pa čeprav ima strašansko dobro plačo in nadvse cenjen položaj.
Zato človek potrebuje skromnost. Zaradi sreče. Ker ni srečen tisti, ki veliko ima, temveč tisti, ki malo potrebuje. Ker ni srečen tisti, ki dobi vse, kar si želi, ampak tisti, ki je hvaležen za to, kar ima.
Odlično napisano!
OdgovoriIzbrišiTomaž Akvinski je zapisal o sreči takole:
OdgovoriIzbriši"Sreča uteši vsako željo, ker nam takrat, ko jo imamo v pesti,
ni treba želeti ničesar drugega, saj je ona sama poslednji cilj."
... skromni so vedno srečni, vse je dar :)
Tole me je ganilo do solz...res je, da se vse premalo cenimo le zaradi tega kar smo - ljudje, posamezniki, osamljene a hkrati povezane duše, ki tavamo na poti do prebujenja ....brez materialnih okraskov, "titul" in drugih nepomembnih okraskov....
OdgovoriIzbriši