C. Achebe, Razpad

Ko sem bral spremne besede in kritike, so jo označili za najboljšo (ali vsaj za prelomno) knjigo afriške književnosti, po kateri so se zgledovali vsi naslednji poskusi. Jaz sem jo vzel s priporočilom svoje prijateljice, ki jo je pohvalila kot vpogled v neko novo, nam na tej strani Mediterana neznano kulturo. Res je tako. Neznana, z zakoni, ki so povsem drugačni od naših, glede na našo kulturo in prepričanje kdaj celo čudni in absurdni, a v povezavi z njihovim prepričanjem in dojemanjem sveta povsem pravilni in logični.

A kaj se zgodi, ko se srečata čeprav drugačna, a urejena afriška kultura in evropski kolonializem pod krščansko krinko? Rezultat je naslov te knjige.

Zato je branje te knjige tako zelo koristno. Ker je njeno sporočilo predvsem to: da niso dobre in slabe kulture, temveč da so le kulture, ki si mislijo, da so boljše, in kulture, za katere se misli, da so slabše. In to je za močne kulture, kakršna je evropska, tudi zelo koristno. Za ponižnost, za spoštovanje.

Iz urejenega prvega dela knjige, ko je vse drugačno, na trenutke zelo težko in nerazumljivo kruto, a - tako se vsaj zdi - vse na pravem mestu, se stopi v kaos drugega dela. In ta kaos prinese beli človek s svojimi pogledi in zakoni, ki so sicer humani in človekoljubni, podvrženi razvoju - a evropski. Taki, da jih ljubimo mi, Evropejci. Vprašanje, če jih ljubijo Afričani, če mi ne moremo ljubiti njihovih...

Dragoceno delo nigerijskega pisatelja Chinua Achebeja, ki je v starosti 83 let umrl letos marca, je zato koristen premislek ne samo o belih in črnih ljudeh in njihovem srečanju, temveč tudi in predvsem o meni in tebi, ki sva si oba drug drugemu črna in bela, dokler ne ponižno stopiva v zgodbo drug drugega kot v svetišče. Ponižno in spoštljivo. Tako se začne ljubezen.