»Razveseliti pa se je bilo treba ...«

Prilika o izgubljenem sinu je tako lepa in tako polna sporočila, da bi jo morali brati vsak dan. Najprej zato, ker je to zgodba, ki govori o nesmrtni zaljubljenosti Boga v človeka. Ker je to zgodba, ki govori, kako nemočen je Bog pred ljubeznijo do človeka. Tako nemočen, da ga boli, ko se človek od njega oddalji. Tako nemočen, da iz ljubezni vsakokrat gre in išče človeka. In ga išče, dokler ga ne najde. In da ga takrat, ko ga gre iskat, ne gre iskat zato, da bi ga kaznoval za njegovo izgubljenost, temveč zato, da bi ga našel in ga vesel odnesel domov. Ker je iskati in najti nekoga, ki ga imaš rad, največje trpljenje in največje veselje obenem.

Zato bi morali to zgodbo brati vsak dan. Ker je to zgodba o odpuščanju. O odpuščanju, ki ga vsakdo potrebuje, ker brez njega noben človek ne bi mogel živeti. Odpuščanje je namreč največji in najbolj prepričljiv dokaz o tem, da smo dragoceni in da smo vredni ljubezni.

Tega potrebujemo bolj kot česarkoli drugega. Kajti ni težko vedeti, da smo vredni obupa in razočaranja. Vsak človek v življenju naredi toliko slabega, toliko grehov in napak, da je nad njim zlahka obupati, še več, da bi si kazen celo zaslužil. A zgodba Boga, ki hodi po svetu, ki išče in ki je vesel, ko najde izgubljenega človeka, je najbolj očitno sporočilo, da je vsak človek bolj vreden ljubezni kot sovraštva, da je vsak človek bolj vreden odpuščanja kot kazni.

Morda ne zato, ker bi bilo tako pravično, ampak zato, ker mora vsak človek izkusiti odpuščanje, ko si ga ne zasluži, da bi lahko tudi sam odpuščal. Ker mora izkusiti velikansko in nezasluženo ljubezen in veselje nad njim, da bi tudi sam ljubil, ne da bi za to zahteval plačilo. Ker to mora izkusiti, da bi postal drugim grešnikom brat. Da bi jih sprejemal kot svoje brate, da bi jih iskal in se jih veselil, ko jih najde, ne glede na to, kaj so storili. Samo zato, ker je bil tudi sam vedno sprejet kot sin, ne glede na to, kaj je storil.

Ne govorimo o razvajenosti in popustljivosti. Govorimo o bolečini in trpljenju, ki ga stori naš greh, in o ljubezni, ki taisti greh premaguje. Govorimo o tem, kaj pomeni biti sin, kaj pomeni čutiti, da si ljubljeni sin. Govorimo o tem, kako se postane človek, kako se sploh lahko začne resnično ljubiti.