Preskoči na glavno vsebino

Sprememba smeri


Dogodek te noči je zasukal zgodovino človeštva. Odkritje, da je grob, kamor so položili Jezusa, prazen.

Naenkrat je pot človeka spremenila svojo smer. Doslej je bil človek z vsakim korakom bližje grobu, v vsakem njegovem koraku se je zarisovala žalostna usoda minljivosti in smrti. Vse, kar je počel, vse, kar je upal, vse, za kar se je trudil, po čemer je hrepenel, je stopalo proti grobu, proti smrti.

A ta prazen grob je človeka osupnil, prestrašil, presenetil ga je. Ker je pretresel njegovo logiko. Doslej je bila smrt logična. Od tistega trenutka dalje pa ne več. Doslej je bila večnost iluzija. Od tistega trenutka dalje pa resničnost.

Tako se je pot človeštva spremenila. Obrnila je svojo smer: namesto iz življenja v grob – iz groba proti življenju. Iz praznega groba, ki bo za vedno prazen, ker tam ni prostor Križanega, Trpečega in Umrlega zaradi ljubezni. Iz praznega groba, ki je začetek mojega življenja.

Zaradi praznega groba namreč upam, zaradi njega verujem, zaradi njega ljubim. Zaradi njega sem kristjan. Zaradi njega moja dobrota, moja hvaležnost, moje odpuščanje, moja ljubezen, zaradi njega vse to moje početje, ki me dela živega. Zaradi praznega groba. Zaradi odvaljenega kamna, zaradi povojev in prtiča. Nemih, a glasnih prič. Vsakdanjih, a velikih dejstev. Dejstev, ki jih je tudi v tvojem življenju vse polno. Dejstev, da je grob prazen. Zakaj je prazen, pa je stvar moje odločitve. Odločitve, ki bo določila tok mojega življenja: od življenja proti grobu ali od groba proti življenju – zapisanost smrti ali življenju.

A ne glede na tvojo odločitev, dejstev ne moremo spremeniti. Tihih, nemih dejstev, ki neustavljivo govorijo, da je ljubezen, ki je na križu objela vse človeštvo, nesmrtna. In da je ista ljubezen vse obrnila na glavo: obup je spremenila v upanje, poraz v zmago, grob v seme, krivdo v odpuščanje, trpljenje v rast, smrt v življenje. Ljubezen, ki ji pravimo Bog. Ljubezen, ki me je prišla iskat in izpraznila mojo žalost, moj poraz, mojo smrt. Moj grob.

Veruješ to?
*
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več