Sprememba smeri

Dogodek te noči je zasukal zgodovino človeštva. Odkritje, da je grob, kamor so položili Jezusa, prazen.

Naenkrat je pot človeka spremenila svojo smer. Doslej je bil človek z vsakim korakom bližje grobu, v vsakem njegovem koraku se je zarisovala žalostna usoda minljivosti in smrti. Vse, kar je počel, vse, kar je upal, vse, za kar se je trudil, po čemer je hrepenel, je stopalo proti grobu, proti smrti.

A ta prazen grob je človeka osupnil, prestrašil, presenetil ga je. Ker je pretresel njegovo logiko. Doslej je bila smrt logična. Od tistega trenutka dalje pa ne več. Doslej je bila večnost iluzija. Od tistega trenutka dalje pa resničnost.

Tako se je pot človeštva spremenila. Obrnila je svojo smer: namesto iz življenja v grob – iz groba proti življenju. Iz praznega groba, ki bo za vedno prazen, ker tam ni prostor Križanega, Trpečega in Umrlega zaradi ljubezni. Iz praznega groba, ki je začetek mojega življenja.

Zaradi praznega groba namreč upam, zaradi njega verujem, zaradi njega ljubim. Zaradi njega sem kristjan. Zaradi njega moja dobrota, moja hvaležnost, moje odpuščanje, moja ljubezen, zaradi njega vse to moje početje, ki me dela živega. Zaradi praznega groba. Zaradi odvaljenega kamna, zaradi povojev in prtiča. Nemih, a glasnih prič. Vsakdanjih, a velikih dejstev. Dejstev, ki jih je tudi v tvojem življenju vse polno. Dejstev, da je grob prazen. Zakaj je prazen, pa je stvar moje odločitve. Odločitve, ki bo določila tok mojega življenja: od življenja proti grobu ali od groba proti življenju – zapisanost smrti ali življenju.

A ne glede na tvojo odločitev, dejstev ne moremo spremeniti. Tihih, nemih dejstev, ki neustavljivo govorijo, da je ljubezen, ki je na križu objela vse človeštvo, nesmrtna. In da je ista ljubezen vse obrnila na glavo: obup je spremenila v upanje, poraz v zmago, grob v seme, krivdo v odpuščanje, trpljenje v rast, smrt v življenje. Ljubezen, ki ji pravimo Bog. Ljubezen, ki me je prišla iskat in izpraznila mojo žalost, moj poraz, mojo smrt. Moj grob.

Veruješ to?
*