Preskoči na glavno vsebino

Resnično trpi - kot jaz in ti

Kamorkoli že hodiš, veš, da boš moral enkrat priti pred križ. Pred trpljenje.

A danes se moraš vsaj za hip ustaviti pod njim in pogledati nanj. Moraš. Pomembno je. Ker boš tam videl Boga. Tam, na tvojem križu je razpet, na tvojem trpljenju je pripet, da te objame, da te pogreje s svojo tolažbo, ki je največja mogoča tolažba vsakega človeškega trpljenja: »Nisi sam. S teboj sem. Skupaj s teboj trpim tudi jaz.«

Trpi, resnično trpi ta moj Bog na križu, trpi, kot trpiva jaz in ti: zapuščen je in osamljen, izdan, zlorabljeno je njegovo zaupanje in ljubezen, prodano je njegovo prijateljstvo, po krivici je obsojen, ves svet se mu je porušil, vse, kar je zidal, je propadlo, ne čuti ne ljubezni ne usmiljenja. Sam je, popolnoma sam.

Mar ni doživel vsega, kar doživljaš ti? Mar ni trpel vsega, kar trpiš ti?

Tam je. In bo tam tudi ostal. Dokler bo človeštvo trpelo, bo trpel tudi Bog. Ker ljubezen tudi trpi. Tvojega trpljenja ne more odpraviti. Toda deli ga skupaj s teboj. Deli tvojo resničnost tudi v vsej njeni krutosti in zahtevnosti, ker je tudi on in njegovo trpljenje resnično. In ker ravno ta resničnost odrešuje.

Pojdiva danes pod križ in glejva nanj. Tam je Bog, ki naju ima rad.
*

Komentarji

  1. Nastja Vovk6. 4. 12, 19:02

    Trpljenje je v konec koncev skrivnost. Sicer pa trpiš ne ti, trpi telo, trpi um. Ti pa nisi um :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Kaplan Marko7. 4. 12, 11:25

    Seveda sem. "Jaz" sem tudi telo, tudi um, tudi duh.

    OdgovoriIzbriši
  3. Nastja Vovk7. 4. 12, 17:24

    Ti si zavest. Zavest, ki uporablja um, vendar nisi ta. Namesto da mi uporabljamo um, on nas :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)8. 4. 12, 12:55

    Ne, ne, draga Nastja, trpiš cel, trpiš v vsem, kar si, trpiš v svojem bistvu. To je dejstvo, ki se ga s takimi in drugačnim razglabljanjem in filozofiranjem ne da rešit. In vse skupaj je tu nezadostno, vse naše kategorije, ker so to vprašanja, ki nas presegajo - sami jih ne bomo mogli rešiti. Smo v šahu in se ne moremo izviti iz tega položaja. Ljudje ne moremo, nam mora kdo drug pomagati.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več