Preskoči na glavno vsebino

Resnično trpi - kot jaz in ti

Kamorkoli že hodiš, veš, da boš moral enkrat priti pred križ. Pred trpljenje.

A danes se moraš vsaj za hip ustaviti pod njim in pogledati nanj. Moraš. Pomembno je. Ker boš tam videl Boga. Tam, na tvojem križu je razpet, na tvojem trpljenju je pripet, da te objame, da te pogreje s svojo tolažbo, ki je največja mogoča tolažba vsakega človeškega trpljenja: »Nisi sam. S teboj sem. Skupaj s teboj trpim tudi jaz.«

Trpi, resnično trpi ta moj Bog na križu, trpi, kot trpiva jaz in ti: zapuščen je in osamljen, izdan, zlorabljeno je njegovo zaupanje in ljubezen, prodano je njegovo prijateljstvo, po krivici je obsojen, ves svet se mu je porušil, vse, kar je zidal, je propadlo, ne čuti ne ljubezni ne usmiljenja. Sam je, popolnoma sam.

Mar ni doživel vsega, kar doživljaš ti? Mar ni trpel vsega, kar trpiš ti?

Tam je. In bo tam tudi ostal. Dokler bo človeštvo trpelo, bo trpel tudi Bog. Ker ljubezen tudi trpi. Tvojega trpljenja ne more odpraviti. Toda deli ga skupaj s teboj. Deli tvojo resničnost tudi v vsej njeni krutosti in zahtevnosti, ker je tudi on in njegovo trpljenje resnično. In ker ravno ta resničnost odrešuje.

Pojdiva danes pod križ in glejva nanj. Tam je Bog, ki naju ima rad.
*

Komentarji

  1. Nastja Vovk6. 4. 12, 19:02

    Trpljenje je v konec koncev skrivnost. Sicer pa trpiš ne ti, trpi telo, trpi um. Ti pa nisi um :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Kaplan Marko7. 4. 12, 11:25

    Seveda sem. "Jaz" sem tudi telo, tudi um, tudi duh.

    OdgovoriIzbriši
  3. Nastja Vovk7. 4. 12, 17:24

    Ti si zavest. Zavest, ki uporablja um, vendar nisi ta. Namesto da mi uporabljamo um, on nas :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)8. 4. 12, 12:55

    Ne, ne, draga Nastja, trpiš cel, trpiš v vsem, kar si, trpiš v svojem bistvu. To je dejstvo, ki se ga s takimi in drugačnim razglabljanjem in filozofiranjem ne da rešit. In vse skupaj je tu nezadostno, vse naše kategorije, ker so to vprašanja, ki nas presegajo - sami jih ne bomo mogli rešiti. Smo v šahu in se ne moremo izviti iz tega položaja. Ljudje ne moremo, nam mora kdo drug pomagati.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več