Zaužita ljubezen

Pretresljiva je skrivnost velike noči. Pretresljiva je skrivnost Gospodove ljubezni. Začne se z ljudmi, kot sva jaz in ti. Ne s popolneži, ne z izbranci, temveč z ljudmi, ki jih je življenje umazalo z grehi in trpljenjem, ki so ranjeni, nestanovitni, nezvesti, ki jim ni mogoče zaupati, saj padajo vedno znova.

Pretresljiva je skrivnost Gospodove ljubezni. Saj Gospod ljubi vedoč, da bo ta ljubezen izdana, izkoriščena, zatajena, zapuščena, pozabljena še isti večer, še isto noč.

Pa se vendar daje. Pa se vendar poklanja, čeprav ve, da ljubezni še ne razumemo, da z njo ne bomo ravnali, kot bi si zaslužila. Se nam daje, čeprav ve, da ne vemo, kako težka in dragocena je, čeprav ve, da je nismo vredni. Nam umiva noge, čeprav ve, da bodo spet umazane.

Takšna je usoda Gospodove in vsake ljubezni. Pa se vendarle daje. Ker je v tem dajanju njena največja pretresljivost in skrivnostnost: ta ljubezen, ki bo zavržena in bo umrla, je človeku hrana. Brez nje ne more živeti. In čeprav se bo ta ljubezen kot hrana, kot kruh in vino, v človekovem telesu vedno znova uničevala, postajala nič, bo vendarle v nas živela. Naše življenje bo postala. Preživela bo, ker je ljubezen večna, in nas bo spreminjala, ker ljubezen vedno spreminja.

Zato evharistija. Zato Gospod ljubi. Zato umiva moje noge. Zato daruje svoje telo zame. Ker ve, da bom samo po tej ljubezni in zaradi nje lahko kdaj čutil potrebo po tem, da tudi sam umivam rane, odpuščam, poklanjam svoj čas in moči ... da ljubim, kot me je ljubil Gospod, ki se je sklonil in mi umil noge. Vedno znova in znova.

V skupnosti, ki je danes in vse dni z menoj ob isti mizi, ob istem kruhu, ob istem vinu. Da bi si ga delili danes in vse dni. In da bi s tem, ko si ga med seboj delimo v kruhu in vinu, hkrati tudi sami postajali kruh in vino za druge – v odpuščanju in usmiljenju, v solidarnosti in pozornosti, v ljubezni in darovanju. Kar pač je evharistija.