Ranljivi Bog

Naš Bog ima rane. Poglej jih, otiplji jih, Tomaž. Ni nepremagljivi, marveč ranljivi, ranjeni Bog.

Kajti samo kdor je ranljiv, lahko ljubi in je ljubljen. Ker je ranljivost – to, da nekomu pustimo vase, v svojo resničnost – tista, ki omogoča, da se nekomu darujemo, da se mu prepustimo: »Tu sem, dajem ti samega sebe; naredi z menoj, kar želiš.«

Danes prihaja tudi v našo skupnost in nam kaže svoje rane, kaže nam, da je ranljiv. Ne brez razloga. Mi moramo vedeti, da je naš Bog ranljiv, ker njegova ranljivost vzbuja bližino med njim in nami. Ne moremo namreč k sebi, v svoje rane sprejeti nekoga, ki je neranljiv. K sebi lahko spustimo le nekoga, ki ima rane kakor mi. Kajti le kdor je izkusil, kaj pomeni biti ranjen, lahko razume moje rane, le tisti mi je lahko blizu, le tisti lahko pomaga in me ima rad.

Zato Jezus mora biti ranljiv. S svojo ranljivostjo in ranjenostjo vzbuja naše zaupanje, vzbuja našo vero vanj, vzbuja tudi našo ljubezen. Ne skriva svojih ran. Z njimi vstopa v nas. Tudi naših ran ne skriva, ne sebi ne nam ne ljudem ne zakriva oči pred njimi. Namenoma. Ker so tudi naše rane, ker je tudi naša ranljivost edina pot drugih ljudi do nas in do Boga.

Da, naša ranljivost, naša resničnost.

Seveda se s tem odpovemo moči, ki jo prinaša neranljivost, odpovemo se ugledu in trdnosti. A če kaj lahko danes prepriča sodobnega človeka, če lahko čemu verjame, potem je to ranljivost. Ranljivost, ki je prepričala tudi »nevernega« Tomaža, da je vstopil v skupnost in v njej srečal Boga.

Naša trdnost je resnica. Naš ugled je ranjeni Bog. Naša moč je ljubezen.
*