To noč sem jo videl
Drago Jančar: To noč sem jo videl
Že nekaj časa je čakala na nočni omarici, da bom končno našel čas in jo prebral. Zdajle, ko sem jo prebral, vidim, da je čakala veliko predolgo. Razkošje besed, primer in slik te knjige je tako mogočno, da - vsaj zame - velja za pravi knjižni gurmanski užitek. Vsaka beseda je ne samo na svojem mestu, ampak odpira vse vrste svetov in podob, ki se ti vsejejo v srce in um, da jih še dolgo premlevaš. Medtem pa strani tečejo kot potok in iz njih piješ mrzlo svežo studenčnico.
Zaslužena nagrada kresnik 2011.
Pred nami se odvije sedem let življenja Veronike Zarnik, mlade, bogate in nekoliko nenavadne ljubljanske meščanke, ki vse naokrog sebe navdaja z nekim nepopisnim občutkom lepote, veselja in sreče. Tudi ljubezni, da. Jaz takšnim ljudem rečem, da so "ljubljivi", da jih preprosto moraš imeti rad. In takšna je bila tudi Veronika. Nenazadnje jo je to peljalo v neizmerne preobrate njenega življenja, v preobrate, ki so njeno življenje delali tako posebno, nenavadno, burno in žal tudi tragično.
Veronika Zarnik nikoli ne stopi neposredno pred bralca, ampak o njeni usodi pripoveduje pet oseb, ljubimec, njena mati, nemški zdravnik, hišna gospodinja in ostareli partizan. Vsak od pripovedovalcev ponudi novo perspektivo in drugačne podrobnosti iste zgodbe o Veroniki in dopolni prejšnjega, na koncu pa se vse zgodbe sestavijo v celoto.
Jančar pravi, da je hotel s tem krasnim romanom pokazati na usodo ljudi, ki so živeli med vojno, pa so hoteli samo živeti, nič drugega. In da jim ravno ta želja - živeti - ni bila izpolnjena, zaradi kdovekaterih razlogov že, nepoznanih, morda tudi zato, ker jih nikoli ni bilo. Pri romanu gre za obračunanje z nesmiselnostjo vojnih likvidacij, ki so se godile pri nas.
Ja, to je vojni roman. A več kot vojni roman. Je zgodba o življenju in njegovi svetosti. Je zgodba ljudi, ki so živeli življenje, kot ga želimo živeti (in kot ga moramo živeti) tudi mi. Zato močno priporočam.
Že nekaj časa je čakala na nočni omarici, da bom končno našel čas in jo prebral. Zdajle, ko sem jo prebral, vidim, da je čakala veliko predolgo. Razkošje besed, primer in slik te knjige je tako mogočno, da - vsaj zame - velja za pravi knjižni gurmanski užitek. Vsaka beseda je ne samo na svojem mestu, ampak odpira vse vrste svetov in podob, ki se ti vsejejo v srce in um, da jih še dolgo premlevaš. Medtem pa strani tečejo kot potok in iz njih piješ mrzlo svežo studenčnico.Zaslužena nagrada kresnik 2011.
Pred nami se odvije sedem let življenja Veronike Zarnik, mlade, bogate in nekoliko nenavadne ljubljanske meščanke, ki vse naokrog sebe navdaja z nekim nepopisnim občutkom lepote, veselja in sreče. Tudi ljubezni, da. Jaz takšnim ljudem rečem, da so "ljubljivi", da jih preprosto moraš imeti rad. In takšna je bila tudi Veronika. Nenazadnje jo je to peljalo v neizmerne preobrate njenega življenja, v preobrate, ki so njeno življenje delali tako posebno, nenavadno, burno in žal tudi tragično.
Veronika Zarnik nikoli ne stopi neposredno pred bralca, ampak o njeni usodi pripoveduje pet oseb, ljubimec, njena mati, nemški zdravnik, hišna gospodinja in ostareli partizan. Vsak od pripovedovalcev ponudi novo perspektivo in drugačne podrobnosti iste zgodbe o Veroniki in dopolni prejšnjega, na koncu pa se vse zgodbe sestavijo v celoto.
Jančar pravi, da je hotel s tem krasnim romanom pokazati na usodo ljudi, ki so živeli med vojno, pa so hoteli samo živeti, nič drugega. In da jim ravno ta želja - živeti - ni bila izpolnjena, zaradi kdovekaterih razlogov že, nepoznanih, morda tudi zato, ker jih nikoli ni bilo. Pri romanu gre za obračunanje z nesmiselnostjo vojnih likvidacij, ki so se godile pri nas.
Ja, to je vojni roman. A več kot vojni roman. Je zgodba o življenju in njegovi svetosti. Je zgodba ljudi, ki so živeli življenje, kot ga želimo živeti (in kot ga moramo živeti) tudi mi. Zato močno priporočam.
tudi z moje strani gredo knjigi vse pohvale. vsekakor ena izmed najboljsih, ceprav drugace ne maram zalostnih zgodb.
OdgovoriIzbriši