Ustvarjalci življenja

Zaradi česa je mama mama? Zaradi česa je oče oče? Ne zaradi telesa, ne zaradi krvi, temveč zaradi ljubezni. Če nima ljubezni, mama ni mama in oče ni oče. Če nima ljubezni, če ni ljubezen sama, tudi Bog ni bog.

Zato mamo in očeta in Boga ne spoznamo po semenu, marveč po bilki, ki vzklije iz njega – ko seme umre. Ko je sposobno žrtve. Ko je sposobno ne samo odpovedati se nečemu, kar bi hotelo imeti, ampak dajati to, kar ima. Če namreč »pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24)

Žrtev ... prepovedana beseda naše sedanjosti. Naučili so nas, da nam je neprijetna, še več, da se je bojimo. Ker je kot nekakšna smrt, ker je pot zapuščanja svoje dežele in odhajanja v neznano. A žrtev in ljubezen hodita z roko v roki. Neločljivi sta. Kajti po žrtvi spoznamo ljubezen. Po žrtvi je ljubezen rodovitna.

Prav zato žrtvovati se, umirati za nekoga, dajati nekomu nekaj svojega, pa naj gre za čas, moč, trud ali celo življenje, ne pomeni življenje izgubiti, temveč pomeni biti ustvarjalec življenja. Dati prostor življenju. Žrtev namreč v meni odpre prostor za drugega – edini prostor, ki mu je na voljo, da bi zrasel, drugega nima. In na tem smo zrasli vsi. Na tem temelji naše življenje, iz tega rase in se hrani. Zato se tisti, ki se odpove žrtvi, ki se odpove ljubezni, odpove svojemu življenju.

»Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod.« (5 Mz 30,19)