Trpi. Zame, zate.

Postojva, kristjan, danes za trenutek pod križem. Poglejva nanj. Poglejva to trpljenje najinega Boga. Mar ni to nečloveško trpljenje?

Vsakomur, ki ima srce, je to trpljenje boleče, ganljivo boleče. Predvsem zato, ker se to trpljenje ni ustavilo takrat, ko je Jezus izdihnil na križu, temveč ker se nadaljuje v vseh časih in vseh krajih sveta. Kristus ima rad ta svet. Ima rad mene in tebe, tudi takrat, ko živiva brez ljubezni. Ko prodajava ljubezen za korist, za ugled, za oblast, ko nama ni mar, kako živiva in kaj bo iz naju in najinega srca.

Zato trpi. Ker je ljubezen tudi trpljenje. In ker ve, da ljubezen vedno rodi ljubezen, pa naj še tako dolgo traja, da pride pomlad. Zato je njegovo trpljenje vredno in sveto.

Kaj reči ob njem? Nič. Glejmo ga. Poklonimo se. Tišine potrebujeva, ko stojiva pred Kristusovim križem – ker je na njem vse trpljenje človeštva. Tudi moje, tudi tvoje trpljenje. Tišine, ki trpljenja ne zmanjšuje, ki ga tudi ne razlaga, razlaga pa o tem, kako velika je ljubezen Boga, ki trpi zame, ki trpi zate. In kako velik sad rojeva v mojem in tvojem življenju: da zmoreva tudi midva, kot On, odpuščati, po padcih vstajati, Zanj prenašati trpljenje, živeti za resnico. Da zmoreva tudi midva ljubiti.

Glej, kristjan, glej in moli.
*