Preskoči na glavno vsebino

Njegov dotik ozdravlja


Ob vsakem prebiranju evangelija me prevzame Jezusova toplota in človeškost. S kakšno občutljivostjo pristopa do ljudi, jih obiskuje, se z njimi pogovarja, vzame si čas zanje. Zanimajo ga njihova življenja in težave. Dotaknejo se ga. Zato se jih tudi on dotakne. In jih s svojim dotikom ozdravlja.

Ta dotik med Bogom in ljudmi (ki ga je Michelangelo sijajno upodobil na stropu Sikstinske kapele v Rimu) je tisto, kar je naše zdravje in naše življenje. Zato je namreč Jezus prišel: da bi se ljudi dotaknil in jim s tem dotikom dal življenje. Da bi pokazal, da je za človekovo življenje nujno, da ostane v stiku z Bogom. Da sta tesno skupaj. Da se drug drugega dotikata.

Da je to res, nas ponavadi nauči šele kaka težja življenjska preizkušnja, v kateri se zavemo, kako malo vpliva in moči imamo pravzaprav nad svojim življenjem in kako takrat veliko bolj kot sto zdravil potrebujemo občutek, da nam je nekdo blizu in da se nas dotika. Ker bolj rabimo zdravja na duši kot na telesu. Ker nas bližina in dotik bolj zdravita kot vse ostalo.

Tudi Jezus. Ni bil samo Bog, bil je tudi človek. Tudi on je potreboval zdravje in življenje. Zato se je stalno, vedno znova tudi sam dotikal Boga. Molil je, premišljeval, si vzel čas za tišino. Ohranjal je tesen stik s svojim Očetom. Kajti vedel je: kolikor se dotika Boga, toliko se bo dotaknil tudi ljudi; kolikor zdravja in življenja se bo naužil od Boga, toliko ga bo lahko podelil ljudem.

Morda ne vemo, kako zelo pomembno je za naše življenje zdravje našega duha. Zdravje duha pa je vedno mogoče samo v stalnem stiku z Bogom, v skrbi za to, da je ta odnos vedno iskren in živ, da je zanj vedno dovolj časa in pozornosti. Ker se ob njem napajamo za pot skozi vsakodnevne puščave naših odnosov, ki tako zelo kričijo po Bogu, po bližini, po ljubezni.

Ne moremo brez njega. Ne moremo brez tega stika z Bogom. Pretežko je.

Vsi moji odnosi se hranijo iz tega odnosa. Kajti vanje bom vedno prinašal to, kar se dogaja v odnosu z mojim Bogom. Moja ljubezen se hrani v njegovi ljubezni do mene, moja potrpežljivost se uči ob njegovi potrpežljivosti z menoj, moje odpuščanje ob njegovem odpuščanju, moje ozdravljanje drugih ljudi ob tem, kako on ozdravlja mene.

To pomeni moliti. Pustiti, da te ljubi, da se te dotakne, da te ozdravi, da ti odpusti. Potrebuješ to. Zato ne odlašaj. Pusti, da se te dotakne. Kajti za to je prišel. Da te ozdravi in po tebi ves svet.
*
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)5. 2. 12, 13:51

    Kaj bi blo, če tašča od Simona-Petra ne bi tela dat roke Jezusu? Človek si mora tud želet tega Božjega dotika, ga iskat. Koliko ljudem to ne pride niti na kraj pameti. Pogostokrat je odnos z mojim bogom (z malo začetnico), tudi to se zrcali v naše odnose, tudi v tistega z mojim Bogom (z veliko začetnico). Tko - kšna misel, k se mi je utrnla ob tem.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več