Moji gobavci
Govoril bom o sebi, čeprav je verjetno tudi v vašem življenju podobno. Ena težjih stvari je na mestu, na katerem sem, imeti rad dijaka, ki ga nihče ne mara. Verjetno še težja: imeti rad dijaka, ki je tudi tebi odvraten – ali zato, ker so ga v tebi takega naredili drugi, ali pa ker ga osebno sovražiš zaradi kakšnih njegovih besed, dejanj, lastnosti, ki so te prizadele. Imeti rad dijaka, ki ga je imeti rad nezaslišan napor. Ker je tečen, ker ničesar ne razume, ker dela vse drugače, kot bi ti rad, ker je »neprilagojen« ali kako drugače štrli iz povprečja.
Prva stvar, ki je zame nadvse koristna, je, da ga bom poimenoval »gobavec«. Kužni bolnik. Nekdo, ki širi bolezen in za katerega je morda najbolje, da se ga izloči, da ne bi okužil še koga drugega. Da se to torej naredi iz želje po skupnem dobrem, takorekoč iz ljubezni do vseh ostalih, ki so zaradi njega v nevarnosti. Da je torej »bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod.« (Jn 11,50)
Ampak – saj je to vendar človek, ne kamen! Človek, ki diha, človek, ki čuti, človek, ki ima kakor jaz srce. Kaj bi pa gobavec rekel o tem? Če bi bil jaz gobavec ... bi hotel, da me izločijo. Ne poznam človeka, ki bi to rekel o sebi prostovoljno. Jaz tudi ne – če bi bil gobavec. Kaj pa če gobavec sem? Če sem komu drugemu gobavec? Če sem gobavec sebi?
Rekel bi, kar je rekel gobavec Jezusu. Rekel bi, kar pravi vsak moj gobavec tako ali drugače, že s tem, da se mi bliža: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Tudi tisti gobavec v moji službi, v moji hiši, v mojem kraju, tudi tisti gobavec v meni, vsi tako pravijo.
Ga je mogoče ozdraviti?
Jezus pravi, da se ga da. Takrat, ko se ga kakor on dotaknem, da, ko se dotaknem tistega, kar mi je ostudno, ko se tega dotaknem in ga s tem sprejmem takega, kakršen je, in rečem: »Hočem. Bodi očiščen!« Gobavec, v meni moraš biti očiščen, tudi če na telesu, tudi če na svojih lastnostih, v svojih dejanjih, tudi če v odnosu do mene nikdar ne boš čist. Jaz pa hočem, da si čist. Zame boš čist. Zame boš človek, ki ima svoje dostojanstvo.
Boš poskusil tudi ti?
Najlažje je nekoga izločiti, ga postaviti na rob. Toda s tem ne ozdraviš ne njega ne družbe ne sebe. Ko so nekega slavnega generala vprašali, kako bi uničil svojega največjega sovražnika, je rekel: »Tako, da bi ga naredil za svojega prijatelja.« Kar resnično zdravi, kar spreobrača, kar spreminja, kar dela čudeže, je ljubezen. Ljubezen, ki kdaj pomeni preprosto zdržati, poslušati, trpeti, prizanesti, odpustiti, sprejeti, razumeti.
Ne reci, da ne zmoreš. Tega smo sposobni vsi. Saj smo vendar bitja, ki živimo od ljubezni.
*
Prva stvar, ki je zame nadvse koristna, je, da ga bom poimenoval »gobavec«. Kužni bolnik. Nekdo, ki širi bolezen in za katerega je morda najbolje, da se ga izloči, da ne bi okužil še koga drugega. Da se to torej naredi iz želje po skupnem dobrem, takorekoč iz ljubezni do vseh ostalih, ki so zaradi njega v nevarnosti. Da je torej »bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod.« (Jn 11,50)Ampak – saj je to vendar človek, ne kamen! Človek, ki diha, človek, ki čuti, človek, ki ima kakor jaz srce. Kaj bi pa gobavec rekel o tem? Če bi bil jaz gobavec ... bi hotel, da me izločijo. Ne poznam človeka, ki bi to rekel o sebi prostovoljno. Jaz tudi ne – če bi bil gobavec. Kaj pa če gobavec sem? Če sem komu drugemu gobavec? Če sem gobavec sebi?
Rekel bi, kar je rekel gobavec Jezusu. Rekel bi, kar pravi vsak moj gobavec tako ali drugače, že s tem, da se mi bliža: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Tudi tisti gobavec v moji službi, v moji hiši, v mojem kraju, tudi tisti gobavec v meni, vsi tako pravijo.
Ga je mogoče ozdraviti?
Jezus pravi, da se ga da. Takrat, ko se ga kakor on dotaknem, da, ko se dotaknem tistega, kar mi je ostudno, ko se tega dotaknem in ga s tem sprejmem takega, kakršen je, in rečem: »Hočem. Bodi očiščen!« Gobavec, v meni moraš biti očiščen, tudi če na telesu, tudi če na svojih lastnostih, v svojih dejanjih, tudi če v odnosu do mene nikdar ne boš čist. Jaz pa hočem, da si čist. Zame boš čist. Zame boš človek, ki ima svoje dostojanstvo.
Boš poskusil tudi ti?
Najlažje je nekoga izločiti, ga postaviti na rob. Toda s tem ne ozdraviš ne njega ne družbe ne sebe. Ko so nekega slavnega generala vprašali, kako bi uničil svojega največjega sovražnika, je rekel: »Tako, da bi ga naredil za svojega prijatelja.« Kar resnično zdravi, kar spreobrača, kar spreminja, kar dela čudeže, je ljubezen. Ljubezen, ki kdaj pomeni preprosto zdržati, poslušati, trpeti, prizanesti, odpustiti, sprejeti, razumeti.
Ne reci, da ne zmoreš. Tega smo sposobni vsi. Saj smo vendar bitja, ki živimo od ljubezni.
*
Komentarji
Objavite komentar