Preskoči na glavno vsebino

Moji gobavci

Govoril bom o sebi, čeprav je verjetno tudi v vašem življenju podobno. Ena težjih stvari je na mestu, na katerem sem, imeti rad dijaka, ki ga nihče ne mara. Verjetno še težja: imeti rad dijaka, ki je tudi tebi odvraten – ali zato, ker so ga v tebi takega naredili drugi, ali pa ker ga osebno sovražiš zaradi kakšnih njegovih besed, dejanj, lastnosti, ki so te prizadele. Imeti rad dijaka, ki ga je imeti rad nezaslišan napor. Ker je tečen, ker ničesar ne razume, ker dela vse drugače, kot bi ti rad, ker je »neprilagojen« ali kako drugače štrli iz povprečja.

Prva stvar, ki je zame nadvse koristna, je, da ga bom poimenoval »gobavec«. Kužni bolnik. Nekdo, ki širi bolezen in za katerega je morda najbolje, da se ga izloči, da ne bi okužil še koga drugega. Da se to torej naredi iz želje po skupnem dobrem, takorekoč iz ljubezni do vseh ostalih, ki so zaradi njega v nevarnosti. Da je torej »bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod.« (Jn 11,50)

Ampak – saj je to vendar človek, ne kamen! Človek, ki diha, človek, ki čuti, človek, ki ima kakor jaz srce. Kaj bi pa gobavec rekel o tem? Če bi bil jaz gobavec ... bi hotel, da me izločijo. Ne poznam človeka, ki bi to rekel o sebi prostovoljno. Jaz tudi ne – če bi bil gobavec. Kaj pa če gobavec sem? Če sem komu drugemu gobavec? Če sem gobavec sebi?

Rekel bi, kar je rekel gobavec Jezusu. Rekel bi, kar pravi vsak moj gobavec tako ali drugače, že s tem, da se mi bliža: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Tudi tisti gobavec v moji službi, v moji hiši, v mojem kraju, tudi tisti gobavec v meni, vsi tako pravijo.

Ga je mogoče ozdraviti?

Jezus pravi, da se ga da. Takrat, ko se ga kakor on dotaknem, da, ko se dotaknem tistega, kar mi je ostudno, ko se tega dotaknem in ga s tem sprejmem takega, kakršen je, in rečem: »Hočem. Bodi očiščen!« Gobavec, v meni moraš biti očiščen, tudi če na telesu, tudi če na svojih lastnostih, v svojih dejanjih, tudi če v odnosu do mene nikdar ne boš čist. Jaz pa hočem, da si čist. Zame boš čist. Zame boš človek, ki ima svoje dostojanstvo.

Boš poskusil tudi ti?

Najlažje je nekoga izločiti, ga postaviti na rob. Toda s tem ne ozdraviš ne njega ne družbe ne sebe. Ko so nekega slavnega generala vprašali, kako bi uničil svojega največjega sovražnika, je rekel: »Tako, da bi ga naredil za svojega prijatelja.« Kar resnično zdravi, kar spreobrača, kar spreminja, kar dela čudeže, je ljubezen. Ljubezen, ki kdaj pomeni preprosto zdržati, poslušati, trpeti, prizanesti, odpustiti, sprejeti, razumeti.

Ne reci, da ne zmoreš. Tega smo sposobni vsi. Saj smo vendar bitja, ki živimo od ljubezni.
*

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Iskati večje dobro

Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Domovini

O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom Božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo r

Smrtonosna polarizacija

Napetosti, ki jih dan za dnem čutimo v svojem življenju, po mojem mnenju niso nekaj naključnega. Četudi ne živimo v Ukrajini ali Rusiji, v Gazi ali Izraelu, nas je dnevna politika namenoma pripeljala na bojno polje. Tudi mi bijemo to bitko, čeprav nimamo nič z njo. Tudi mi se moramo odločiti, za koga in proti komu bomo, zavzeti neko stran in se proti nasprotni boriti.  Dober teren za razdelitev  Svet nas sili k razdelitvi. Svet nas sili k iskanju nasprotnika, z vzbujanjem (negativnih) čustev nas silijo k temu, kakor da je treba vedno imeti nekega nasprotnika, kakor da ne moremo ljudje različnih mnenj preprosto samo sobivati. »Beelzebúl ga je obsédel in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« (Mr 3,22)  Zaradi hitre komunikacije se prehitro identificiramo s poenostavljenimi stališči enega ali drugega pola. Ti običajno zgledajo takole: mi smo »ta dobri«, kdor se nam upira ali se pa z nami ne strinja, pa spada k tistim, ki zlo povzročajo. In onih je malo, nas pa veliko. Vsi algor