V puščavo

vir: www.roadlesstravelled.com.au

Najprej v puščavo. Za post vedno skupaj z Jezusom najprej odidemo v puščavo.

Puščava je kraj niča. Ravno zato je našemu srcu, ki živi v svetu vsega, svetu »preveča«, tako tuja, pa vendar tako potrebna. Predvsem zato, ker ta naš »preveč« ni resničen, še manj koristen. Da spet odkrije resnico o svetu in sebi, se ob njej spočije in razbere bistvene cilje.

Človek jo potrebuje, da okusi tišino. Imamo preveč besed. Zdi se nam, da lahko vse in komurkoli kaj povemo. Vedno več od njih je zagrenjenih, nepremišljenih, sovražnih, napetih besed, besed, ki ranijo, pa čeprav se tega morda niti ne zavedamo. Potrebujemo tišino. Da bomo spet slišali. Da bomo začeli poslušati, kaj govorimo in kaj poslušamo. Da bomo postali bolj pozorni. Zbrani. Občutljivi. Da bomo našli prave besede. Da bomo z vsako besedo molili.

Človek potrebuje puščavo tudi zato, da občuti pomanjkanje. Navadili smo se, da imamo vse, preveč, kadarkoli in kjerkoli. Zato ničesar ne cenimo. Ni treba garati, ni se nam treba truditi. Zato tudi nimamo nikakršnega zadoščenja. Šele ko nečesa nimaš, se zaveš njegove dragocenosti. Ceniš to. Potrebujemo pomanjkanje. Da bomo videli, da toliko stvari in darov, ki jih prejemamo, da vsak dan, ki ga doživimo, ni samoumevnih. Da smo v resnici zelo revni. Da bomo začeli spet biti hvaležni. Da bo naše prejemanje hkrati tudi zahvaljevanje.

In človek potrebuje puščavo tudi zato, da odkrije bistvo. Da obdrži resnično pomembne stvari in da odvrže kramo, tisto, česar ne potrebuje, kar je v njegovem življenju odveč. Da začne razlikovati med bistvenim in nepomembnim ali vsaj med pomembnim in manj pomembnim. Imamo preveč stvari. Toliko preveč, da ne vemo več, katere so pomembne in katere ne. V puščavi človek odkrije, kako zelo malo stvari res potrebuje. Zato si jih tudi manj želi, se z njimi ne obremenjuje in se osvobodi. Ostane mu več časa za res pomembne stvari. Nauči se skromnosti. In se nauči stvari, ki jih ima preveč, deliti. Da vsako dejanje postane dajanje.

To ni lahko delo. Pot v puščavo je boj z zvermi v svetu in v nas. A tudi čas, ko nam strežejo angeli. In mislim, da ni treba posebno poudariti, da imajo v svojih krožnikih same poslastice.
*

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več