Hrome prinašati


Ne vemo, kaj se je zgodilo, da je človek ohromel. Za evangelista in za nas to ni pomembno. To je stvar, ki se zlahka zgodi. Njemu, meni, tebi, vsakomur. Zlahka se nam zgodi greh. Greh nas onesposobi. Zaradi njega nismo več to, kar smo, nismo več mi, nismo več ljudje. Nimamo več življenja.

Zato je za nas pomembno nekaj drugega. Srečanje z Jezusom. To je težja stvar. Pred tem srečanjem je stalo tako veliko preprek. Kajti z vsakim grehom je človek bolj proč od Boga in vedno težje je priti do njega. A je do srečanja vendarle prišlo. Zaradi štirih pogumnih in srčnih mož. Štirih njegovih prijateljev, ki so bili prijatelji tako, da so ga nesli.

Nesli pa so ga tako, da so mu stali ob strani, ga sprejeli in razumeli, nesli so ga tako, da jim je bilo zanj mar, da so zanj poskrbeli, nesli so ga tako, da so ga oviram navkljub s svojimi prošnjami in svojo vero prinesli pred edinega zdravnika, ki mu je lahko pomagal. Zdravnika, ki ne ozdravlja samo telesa, temveč tudi duha. Ki ozdravlja celega človeka. Ki ga napravlja spet živega, ki mu daje moč in upanje in veselje. Ki ozdravlja tako, da odpušča grehe.

Kako pomembna je služba nosača! Ne zdravnika, temveč nosača. Nosača, ki ve za pot, kako priti do Jezusa, in ki po tej poti nese tistega, ki sam ne more priti do Boga. Zaradi njih, zaradi teh nosačev je hromi ozdravel.

Težko je odpuščati. A saj nihče ne zahteva od nas, da smo zdravniki. Bodimo nosači. Nosači hromih k Jezusu smo najprej tako, da sebe prinašamo predenj in ga prosimo, naj ozdravi naše hromosti, naše grehe. Da bi lahko z veseljem in močjo, ki ga doživimo ob tem, mogli predenj prinesti tudi druge bolnike tega sveta, ki jih mi ne moremo ozdraviti. Lahko pa jih ozdravi Gospod. Tiste ljudi, ki sta jih ohromila greh in sovraštvo in so zaradi tega izgubili to, kar je na njih človeškega. Ker jim je srce ohromelo.

Naša človeškost, naše zdrave roke, ki prosijo za hrome, ki dajejo, ki odpuščajo, in naše zdrave noge, ki vztrajajo, ki grejo preko človeških ovir in nosijo ljudi pred Jezusa, to so dokazi Jezusovega ozdravljenja. Jaz kot človek, s človeškim srcem.
Dokazi, ki morajo govoriti, da srce lahko ozdravi samo Ljubezen.
*

Komentarji

  1. Marko, hvala za današnje razmišljanje. Osebno se me ni dotaknilo samo to, kako biti nosač hromih: tako da sebe najprej prinašam predenj, kot praviš, ampak kako težko je prerasti upornost, prerasti egoizem in se pustiti od drugih prinesti k Jezusu. V bistvu je vse povezano z Janezovim krikom v puščavi, ki odmeva in nas vabi k gradnji mostov v naših medsebojnih odnosih: "Za menoj pride močnejši od mene in jaz mu nisem vreden odvezati jermen njegovih sandal."

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro