Preskoči na glavno vsebino

Pot in kruh

Morala je biti žalostna zgodba. Jezusova učenca, ki sta vsa svoja prizadevanja, ves svoj čas, vse svoje upe polagala v Jezusa, »ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom,« sta doživela popoln poraz. Katastrofo svojega življenja. Razočaranje, ki lahko sledi samo velikemu upanju.

Gotovo, nista mogla videti, razumeti, zakaj se jima je to zgodilo. Zato tudi nista vedela, kako naprej in če ima sploh še smisel vztrajati. In sta šla proč. Proč od tam, kjer bi morala vztrajati, proč od tam, kjer je bilo njuno mesto v svetu, kjer je bila njuna identiteta, smisel, prihodnost. Vedela sta, da je narobe, da gresta. In sta vseeno šla, kdove zakaj.

Takih žalostnih zgodb je vse polno. Prav mogoče, da katero od njih živimo tudi mi. Morda takrat, kadar zapuščamo to, kar smo, kar so naše – krščanske vrednote, v razočaranju, ker jih je svet – tako kot Kristusa – pribil na križ in umoril. In hodimo narobe. In vemo, da je narobe, pa ne vidimo razloga, da bi se obrnili.

To je naša emavška pot. Pot, ki ne verjame v Vstalega.

Žalostni časi so. Hodimo narobe, morda zelo narobe. A Bog gre za nami. Da, prav na teh napačnih poteh se nam pridruži in hodi z nami, ker hoče biti blizu, in sprašuje, toliko sprašuje, naj mu povemo o svoji bolečini, o svojih težavah, o svojem razočaranju nad Njim, nad sabo, nad svetom, da bi nam dal odgovor. On ima odgovor zame. Samo On. Odgovor, ki mi bo razvnel srce in mi dal upanje. Odgovor, ki mi bo razjasnil poti in pokazal smisel. Odgovor, ki je njegov križ, odgovor, ki je njegov grob.

Tja nas hoče pripeljati, da bi mu v imenu vsega sveta odgovorili:

je Jezus vstal ali ne? Je ljubezen večna ali ne?

Dragi moji, od tega odgovora je odvisen ves svet, ne samo naše življenjce. A ker ljudje radi mencamo, je bil Jezus še bolj konkreten. Učenca je pripeljal k mizi in jima razlomil kruh. Jima dal dokaz, da ljubezen umre, da rodi novo ljubezen. Takrat sta učenca spregledala.

Kristjan, tule, na mizi imaš kruh. Pojej ga in pojdi nazaj, kjer moraš biti. Od tebe je odvisna prihodnost tega sveta. Od tebe in tvojega kruha. Od tvoje vere.
*

Komentarji

  1. Kadar je nekaj dobro povedano, je treba tudi na glas reči, da je temu tako!

    OdgovoriIzbriši
  2. Napisano je bilo dobro slišati tudi v živo, ko pa sem sedaj besedilo še enkrat prebrala, me je zadelo. Hvala!

    Vasilija

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.