O človeški moči in nemoči
Če ni trte, mladika ne obstaja. Pravična in edina pričakovana logika.
A človek je močan. Zmore misliti, zmore dognati nove in nove načine in poti, zmore se povzpeti v vesolje in se dotakniti zvezd. Zmore teči zelo hitro in prenesti številna bremena. Velik je človek – zmore ustvariti človeka. Zmore gospodovati nad njim, zmore ga pokončati ne da bi stegnil roke nadenj. Veliko moč ima. Potemtakem zmore biti tudi bog?
Morda zmore. Morda zmore misliti na to, morda se zmore tako obnašati. Dokler ne pride do spoznanja, da je v tej svoji božanskosti v nečem nemočen in nesposoben. Ko se dvigne visoko, ko ima moč in oblast, zna tako težke stvari kot so zamenjati srce, spoznati nespoznatno in dotakniti se nedotakljivega, a ne zna edinega, kar bi moral znati: ne zna imeti rad.
Človek pa nič ne zmore, če ne zna imeti rad. Ne more upati, ne more narediti nič nesmrtnega. Ne more živeti, ne more umreti. Če nima trte, od katere bi se naučil, kar se mora.
Zakaj potem živi, če ni od njega nič nesmrtnega?
Zakaj potem živi, če ni od njega nič nesmrtnega?
»Brez mene ne morete storiti ničesar.« (Jn 15,5)
Ko berem ta zapis se mi pojavlja asociacija na krizo v kateri se danes nahajamo. Pa za spremembo ne govorim o finančni krizi ampak krizi družbe in človeka.
OdgovoriIzbrišiMislimo - pardon, smo prepričani - da lahko naredimo vse, zato ne potrebujemo Boga in v zameno iščemo bogove. To so običajno brezoblične in podpovprečne duhovne tvorbe, ki spominjajo bolj na izdelek kot na božanstvo. Potem pa odkrijemo, da nam manjka nekaj ... življenjski sok.
Da, če nismo vsajeni v trto nimamo življenja a kdo bo to povedal sodobnemu človeku? Kdo bo sodobnega človeka, ki hiti in prodaja delniške pakete in kupuje tovarne in izumlja nove bojne naprave in ... privedel k izviru življenja?
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiPrišli smo do krize vere, v smislu, da ne verjamemo več v sočloveka, vsi so samo hudobni. Začelo se je seveda že prej. Podobno iščemo rešitev vsebi, vase smo zaprti in ne verjamemo, da nam kdo drugi lahko da kaj življenjsko potrebnega. Tako se pravzaprav sami odcepimo od trte. Če bi bili nanjo vcepljeni, bi tudi vedeli, odkod prihajamo, kdo nam daje življenjsko moč, kdo je naš učitelj...
OdgovoriIzbrišiSkrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiRes lahko človek z sodobnimi spozanji dosega cilje približne Bogu. Ena stvar pa manjka človeku! Ne zna ljubiti in odpuščati kot zna to Bog. Pa še človek ni večen. Iz prahu je ustvarjen , v prah se vrne. Na oni svet človek ne nese prav nič, kar si je ustvaril ali nagrabil. Človek, ki zna ljubiti in odpuščati ima korenike že od spočetja naprej. Rodi in vzgaja se v pravi zemlji, ki mu daje rast in pozneje sad. Njegov sad so hvaležni ljudje okoli njega in njegovi potomci.
OdgovoriIzbrišiOprosti Marko, ker se nisem že dolgo oglašal.
Lp Lojze