Ljubezen (se) spreminja
Ljubezen se prilepi na človeka, tako mu je blizu, tako mu je podobna. Kot dva, ki se poljubita, ker sta drug drugemu všeč ... in si želita, da se ta poljub ne bi nikoli končal.A seveda razsežnosti tega poljuba še ne poznata. Ne vesta, kaj pomeni odločitev zanj. Sploh ne vesta, da je to odločitev in da ta odločitev v sebi skriva težke boje s svojim življenjem, tudi z bojem za obstanek, če bo potrebno. Da leži v tem poljubu tudi smrt ...
In vendar se človek zanjo odloči, napit od ne vem česa, slasti lepote menda, ki jo skriva ljubezen. Kot da ne bi vedel, kot da ne bi videl drugih ljubezni, ki so šle po isti poti ... In se mora odločiti vsakokrat znova, tudi takrat, ko se ji obraz nenavadno spremeni in bi rekel, da to ni več tista ljubezen, za katero se je odločil. Ko se zdi, da ljubezen zahteva še več kot to, kar človek je.
Znotraj te spremembe je človekova rast, znotraj nje je hoja, in brez nje ni človeka. Kot da je vse življenje v spoznavanju ljubezni, ki se vedno znova suče v kolesju spreminjanja, kjer se spoznanje počasi preliva z nerazumljivim.
To je ljubezen, edina zapoved. Edina možnost.
Ob tem besedilu so mi misli šle na razno razne poroke v Cerkvi, kjer se skoraj vedno prebere trinajsto poglavje prvega pisma Korinčanom. Tudi tista dva ne vesta, o čem to besedilo pravzaprav govori. Še vedno sta zaljubljena. Čez toliko let, toliko prehojene poti, toliko preskočenih ovir... šele tedaj lahko vidita, kaj je prava ljubezen. Vendar ni to edina. Jezus nam govori, da se je treba za tistega, ki ga imaš rad popolnoma predati, ga sprejeti takšnega, kakršen je, se odpovedovati samemu sebi in svojim koristim.
OdgovoriIzbriši