Preskoči na glavno vsebino

Tečaj plezanja na smokve - 1. del: zakaj?

Zakaj je hotel Zahej videti Jezusa?

Je bila za to kriva Jezusova popularnost po vseh tistih čudežih, ki jih je storil? Morda res. Toda če bi to držalo, potem bi Zahej ne splezal na drevo, ampak bi se skušal preriniti do Jezusa in se ga dotakniti.

On pa ga je hotel samo videti. Iskal ga je.

Zdi se, da ga je iskal že prej. Da ob cesto ni prišel samo zaradi mase ljudi, ampak ker je slutil, da mu lahko samo pogled na Jezusa da tisto, kar je že celo življenje iskal. Najprej po napačnih poteh. Iskal ga je v denarju, v bogastvu, pa ga ni našel tam.

Potem je vendarle našel pot. Spoznal je, katera je Jezusova pot, »kajti moral bi iti tam mimo« (Lk 19,4). A ni ga mogel videti na tleh. Preveč je bil potopljen v svoje slabosti. Moral se je dvigniti nad to, kar je s seboj nosila množica: moral se je dvigniti nad denar, nad tekmovalnost, nad prerivanje za čimboljši položaj. Spoznal je, da v tem ni sreče.

Imel je prav. Jezus je res šel tam mimo. In ni opazil tolikih obrazov, ki so se ponujali ob poti. Ne, opazil je nekoga majhnega, ki je stal nekje bolj daleč (gotovo ne blizu, saj so ga imeli za grešnika). In neverjetno, tega majhnega človeka (po postavi in v očeh družbe) Jezus ni samo opazil. Zdi se, kot da je bil že vnaprej namenjen k Zaheju, ne pa h komu drugemu.

Kajti Zahej je bil na Jezusa pripravljen. Ni ga več gledal kot čudodelnika, kot na popularno zvezdo, ampak kot nekoga, ki mu lahko prinese to, kar je celo življenje iskal – srečo. Čutil je, da ga potrebuje.

Zakaj je bil Zahej tisti, pri katerem se je Jezus ustavil? Ker je bil višji cestninar? Ne zaradi popularnosti. Tudi se ni ustavil pri njem zato, ker se je hotel ustaviti izrecno pri kakem zelo znanem grešniku, marveč zato, ker je ŽELEL videt Jezusa, ker je hotel za to nekaj narediti. Mnogi so ga namreč videli, ne da bi se jim bilo treba za to posebej potruditi.

Njegovo plezanje na smokvo pomeni, da si je želel odpuščanja, da se je hotel dvigniti nad to ljudi, nad to, kar je bilo človeškega v njegovem delu. Hotel se je dvigniti nad pohlep, nad gospodovalnost, nad koristoljubje … Vsa ta pripravljenost se namreč vidi v njegovem odgovoru, ko Jezusu zatrdi, da bo polovico svojega premoženja dal ubogim in povrnil četverno za vsako prevaro (prim. Lk 19,8).

Tudi nam veliko stvari v življenju zakriva pogled na Jezusa. Toda ali smo se pripravljeni odpovedati vsemu človeškemu in splezati nad to, da bi našli pravi smisel in pravo pot našega življenja?

Smokva je lahko že ta sveta maša. Pa brez obotavljanja. Da ne zamudimo Jezusa.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m